Donačka gora 3.12.2011

CEKINČKI NA DONAČKI GORI – 884 m.n.v. Ljubljana, sobota 3.12.2011, neprijetno jutro, temni, težki oblaki, lije kot iz škafa, mi pa na poti proti Svetemu Juriju pri Rogatcu, od koder naj bi krenili na pot proti vrhu Donačke gore, enemu zadnjih vrhov Karavank (prosim lepo, a Karavanke na Štajerskem koncu??), za katerega je že leta 1940 dr. Josip Ciril Oblak zapisal, da je to prava gora, gorska osebnost, ki obvladuje vso okolico. Planinski pisatelj Janko Mlakar je o njej zapisal:«Ta gora je že po temperamentu ženska, sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo. Zaradi specifične oblike (treh zaporednih vrhov), so ji nadeli tudi ime Vzhodni Triglav, če jo pogledate od zahoda, pa ima ta gora obliko popolne piramide. Preko Trojan v smeri Štajerske nas spremlja dež, ko se bližamo Celju, pa se na vzhodu začne pojavljati krasen rdeč sončni sij, ki kaže malo možnosti, da bo sončen dan – in bil je. Na parkirišču pred cerkvijo svetega Jurija, ki je bila zgrajena v 14. ali 15. stoletju in so jo Turki leta 1532 požgali, nakar so jo domačini obnovili (portal nosi datum 1658), v istoimenskem kraju, v bližini Rogatca se nas je zbralo 29 Cekinčkov. S parkirišča je tudi prelep pogled na cerkev svetega Donata, ki stoji na mestu, na katerem naj bi se ustavil cerkveni zvon, ki se je ob udaru strele v cerkev na vrhu gore, privalil v dolino. Na vrhu gore (ki jo po Rogatcu imenujejo tudi Rogaška gora) in s katerega je, kot je zapisal leta 1896 v Planinskem vestniku g. Orožen, pogled v osmero dežel na Ogrsko do Blatnega jezera, so bile sezidane v 16. in 17. stoletju »straže«, v katerih so prebivali stražarji, ki so s kurjenjem kresov opozarjali pred vpadi Turkov. Pozneje je bila na vrhu postavljena cerkev svetega Donata, v katero je prvič leta 1740 in nato ponovno leta 1741 udarila strela, pri čemer je bilo obakrat veliko število mrtvih, zvon pa se je, v drugem primeru, kot že zapisano, odkotalil v dolino in se ustavil na mestu, kjer je danes cerkev svetega Donata. Samo še ena zanimivost, potem pa krenemo proti vrhu. Neverjeten je podatek, da so, zahvaljujoč dr. Frohlichu, v tem koncu Slovenije že leta 1853, skoraj 15 let pred Julijskimi Alpami, dobili prvo nadelano in označeno planinsko pot, ki je bila označena za potrebe »zdraviliškega turizma« in je služila gostom Rogaške Slatine za vzpone na vrh gore. Pot proti vrhu smo začeli, kot je obljubil Milan, s kar malo »pogrizenimi koleni«. V uteho nam je bilo dejstvo, da je bila podlaga prelepa barvna preproga jesenskega listja, ki je pod nogami prijetno šelestelo. Opogumilo nas je tudi dejstvo, da nič v zraku ni kazalo, da bi nas lahko presenetil dež, zato smo pogumno koračili do prvega postanka, ko so z nas »padla« odvečna oblačila. V nadaljevanju smo po lepo nadelani poti prišli do kar strah vzbujajočega kamnitega skoka, ki pa je lepo opremljen z jeklenicami in zelo dobro varovan. Klub temu so pristopi posameznikov različni in videli smo razno razne figure in slišali različne komentarje ob premagovanju te ovire. Ves čas je bilo slišati Milanove:« Palice v drugo roko, tri točke oprijema, stopi čez »zajlo«, stopi na desno polico, dvigni levo nogo…«, a zmagali smo in po nekaj minutah stali na srednjem, 884 m visokem vrhu. V prvem trenutku nihče ni povedal pomembnega podatka in sicer, da to ni »pravi vrh«, zato so iz nahrbtnikov nemudoma pogledali sendviči, steklenice, čokolade in ostale dobrote iz »domače shrambe«. Manjkalo ni niti žigosanje planinskih knjižic in potem pot pod noge proti »pravemu«, tretjemu vrhu »Donačke verige«, ki uradno meri samo 883 m in je celo meter nižji od drugega. Ob piramidi na vrhu je bila že zbrana velika skupina otrok, ki pa so se kmalu po našem prihodu odpravili proti koči, v kateri so prejšnjo noč čakali Miklavža. Po odhodu otrok smo ostali Cekinčki sami ter opravili nekaj »formalnosti«. Kot prvo nas je Milan spomnil na našo, zelo dobro prijateljico Mileno, ki nam jo je narava v začetku leta, mnogo prezgodaj vzela. In verjemite, ni manjkalo rosnih oči, sploh pa ob pripovedovanju o dogodku, ko sta Milena in Vlasta, s pomočjo jeklenic in močne volje, »premagovali« skalni skok na poti na Donačko goro. V nadaljevanju smo se, bo vznožju skalne piramide, ki stoji na vrhu gore, pogovorili o programu pohodov za leto 2012, ki je že izdelan in smo se z njim vsi prisotni strinjali, saj nudi za vsakogar nekaj. Torej vsi Cekinčki in Cekinke, vljudno vabljeni »na delo v letu 2012». In zadnja stvar pred odhodom proti dolini še dogovor za obisk Slovenskega planinskega muzeja, ki smo ga, v majhnem številu sicer, nato opravili v nedeljo, 11.12.2011. Pot v dolino ni bila naporna, saj smo jo opravili po pragozdu Donačke gore, po lepo urejeni in označeni poti, ki nas je pripeljala do Rudijevega doma pod Donačko goro. Velja pa omeniti, da so nas ves čas spusta proti dolini spremljali, levo in desno od poti, mali rastlinski prebivalci gozda »Lunaria biennis« ali po domače srebrenke in, da bo še bolj zanimivo, »cekinčki«!!!!!!! V domu dobra hrana, pijača in obilo smeha, saj se nam je dan iztekel tako, kot si človek lahko samo želi – jasno in sončno. Prehitro je minil čas, določen za malico in postanek in podali smo se na pot proti svetemu Juriju, kjer smo si izrekli še običajni nasvidenje ter se podali proti domovom. Na poti domov pa se je ponovila jutranja zgodba – Domžale, temni, težki oblaki, dež, lije kot iz škafa in človek je zadovoljen, da je dan preživel s prijatelji, na pohodu, med katerim ga je ves dan božalo sonce. Besedilo: Miran Klavora, foto: družine Klavora, Kolenc in Šubic