Dobrča 5.11.2011

Cekinčki so se povzpeli še na Dobrčo – 1634 m.n.v. Sobota, 5. november 2011, ura sedem zjutraj, ko se na vzhodu, izza Šmarne gore, pojavi rdeča ognjena krogla, ki obeta lep, sončen dan. Posedemo se v avto in odbrzimo proti Brezjam pri Tržiču, od koder se bomo, v družbi ostalih Cekinčkov, podali na pot proti vrhu Dobrče, kar nas bo stalo približno 1000 metrov nadmorske višine. Po cesti iz Tržiča proti Begunjam, ki je bila zgrajena že leta 1830, asfaltirana pa šele 1977, se pripeljemo do križišča nad vasjo Brezje, kjer se snidemo z ostalimi. Pomembno je omeniti tudi, da je, pred izgradnjo ceste, po trasi ceste, ki smo jo prevozili, potekal slab kolovoz, po katerem so oglarji iz Loma in od Svete Ane vozili oglje v fužine na Jesenice in Bohinj. Kraj se imenuje Brezje po najbolj zastopani drevesni vrsti na tem območju, to je brezi, ki je rasla na predelih, kjer se je pasla živina. V vasi je pomembna cerkev sv. Neže (zavetnice ovčjih pastirjev), o nastanku katere govori legenda o gradu Gutenberg (Hudi grad), v katerem naj bi njega dni živela graščak Jurij in njegova žena Neža. Na gričku pod gradom je graščak sezidal cerkev sv. Jurija, njegova žena pa je postavila cerkev sv. Neže. Cerkev sv. Neže je bila zgrajena v neznanem obdobju, nakar so med leti 1861 in 1870 zgradili novo cerkev, katere posebnost je bila, da je bil zvonik ločen od cerkve. Po približno 100 letih se je začela pogrezati in razpadati, zato so v letu 1966 pozidali novo, kakršna je še danes, s tem, da so stari zvonik spojili s cerkvijo. Tudi naselje se je v tistih časih uradno imenovalo Sveta Neža, vendar pa so ga domačini že takrat spodnji del imenovali Brezje, zgornji del pa Sveta Neža. Zanimivost vas je tudi, da je na travnikih v okolici cerkve, imenovanih Spodnji in Zgornji vaz, pred mnogimi leti lastnik posadil murve, na katerih je gojil sviloprejke. Še dandanašnji na tem območju rastejo tri murve. Pa bodi dovolj zgodovine in gremo na pot. Na parkirišču se nas je zbralo 32 in polni energije in potrebe po novem izzivu smo zrli v lep jasen dan. Po predstavitvi novih članov skupine in kratkem opisu poti smo se podali na pot, po pisani preprogi, ki nam jo je iz jesenskega listja pripravila narava. Da pa le ne bi bilo prelahko, nam jo je malo navlažila, tako, da smo na spolzkem terenu morali paziti na vsak korak in iskati primerno varno oporo. Uro trajajoča pot do betonskega korita je minila brez posebnosti in v jasnem vremenu. Pri koritu, na katerem je napis RAZGLEDNA TOČKA, se nas je nekaj podalo na rob, vendar smo doživeli razočaranje. V dolini in povsod okrog nas – megla ( ejga, n'č se ne vid' – po Gorenjsko ). Ni bilo potrebno veliko časa in že je celotna skupina naletela na pas megle, ki se je dvigal proti vrhu. Poleg tega se je v krošnje dreves zapletel še veter in z njih na pohodnike vsul nemajhno količino vodnih kapelj, ki so do takrat čakale na vejah, da se približa nekdo, ki mu bodo zagrenile dan. Oblačenje vetrovk, natikanje rokavic in dalje proti koči in vrhu. Po dobri uri in pol hoje se je pred nami, iz megle, 1478 metrov nad morjem, izluščila Koča na Dobrči . Koča stoji nad robom strmega južnega pobočja Dobrče, imenovanega Kres, ker so v času Turških vpadov na njem kurili opozorilne kresove. Prvo kočo so zgradili po I. svetovni vojni štirje zasebniki, nakar jo je leta 1952 prevzelo PD Tržič in jo poimenovalo po tragično preminulem planincu Ladislavu Kostanjevcu. 16. septembra 1974 je požar kočo v celoti uničil, nakar so leta 1976 začeli graditi novo in jo 10. junija 1978 tudi ponovno odprli ter jo poimenovali Koča na Dobrči. V toplem zavetju koče in ob hitri in vljudni strežbi oskrbnika Milana in njegove ekipe, smo doživeli novo presenečenje (skoraj nepojmljiv šok). Navajeni na porcije hrane iz drugih planinskih postojank in gostiln po dolini, smo si naročili jedi na žlico, pa klobase z zeljem. Ko pa so skodele in krožniki »začeli prihajati na mizo«, smo ugotovili, da bi se lahko iz ene porcije hrane najedli trije. Res obilne porcije in izredno okusna hrana, za kar moram posebno pohvaliti vse osebje koče. HVALA!!!!!! Zaradi obilice hrane smo se zadržali krepko čez uro in pol ter nato, ob dodatnem šilcu »močnega«, ki ga je vsakemu pohodniku natočil oskrbnik, krenili proti vrhu. Po slabi uri hoje, še naprej v hladnem, mokrem in meglenem okolju, smo dosegli cilj – stali smo na vrhu Dobrče, 1634 metrov nad morjem. Kljub temu, da napis vabi na komaj 5 minut oddaljeni, zelo razgleden Šentanski vrh, se nanj nismo podali, saj razen megle ni bilo kaj videti. Milan nam je z vrha nazorno pokazal, kje se nahaja kateri od znanih vrhov, a megla je pač megla in videli nismo ničesar. Pa drugič! Po skupinskem fotografiranju smo se preko Lešanske planine začeli spuščati proti dolini. In tedaj se je tudi ozračje začelo spreminjati, in nekoliko nižje od planine, se je že začelo iz megle kazati modro nebo. Ko smo, ob ubranem petju nekaterih (zapeli so Kekčevo pesem in še kaj), ponovno prikorakali do korita z napisom razgledna točka, se je v dolini megla že razkadila. Podali smo se na obronek in z njega uživali v pogledu na dolino pod nami ter si v mislih risali pot, ki jo moramo še prehoditi do naših zvestih jeklenih konjičkov. Na parkirišču, ob koncu podviga, ki smo ga, brez težav zmogli vsi, še kratka analiza dogajanja, kratka predstavitev naslednjih pohodov, prijateljski pozdrav in odhod proti domovom. Besedilo: Miran Klavora, foto: Evgen Gržanič, Miran Klavora, Andrej Kolenc