Dobrač 24.9.2016


Dobrač – podrta gora se pod nami ni podrla Pogorje, ki smo ga, v svojih pristopih na slovensko Peč ( Tromejo) pogosto opazovali in se čudili ogromnim kamnitim podorom, ki zaznamujejo njegovo južno stran. Prav imate, v mislih imam pogorje Dobrač z vrhom Kuhriegel (Cerkveni hrib 2167 m.n.m.), ki se je, kot skrajni vzhodni izrastek bližnjih Ziljskih Alp, ugnezdil med Julijce, Karavanke, vzhodne Karnijske Alpe in visoke Ture, tam daleč zadaj nad Dravsko dolino. Pogorje, je s svojo pojavo vznemirjalo že Juliusa Kugyja, ki je pogosto počitnikoval v Lipi ob Zilji in se podajal v raziskovanje njenih sten, ki kažejo podobo divjanja narave, ki so povzročila številne podore južne stene. Med večje in najhujše sodi podor ob potresu 25. januarja 1348, o katerem je Dr. Josip Gruden pred prvo svetovno vojno zapisal: «Lepo je sijalo sonce na praznik spreobrnjenja svetega Pavla dne 25. januarja ob treh popoldne, kar se strese zemlja z grozno silo. Zvonovi so sami zazvonili. Razdejanih je bilo 26 mest, mnogo cerkva in nad 40 gradov. Ljudi in živino so podsuli padajoči zidovi, zemlja se je stresala dolgih 40 dni. Višek razdejanja je bil v Ziljski dolini. Visoki Dobrač je že vsled prejšnjih potresov na mnogih krajih grozil z globokimi razpokami, ki so tiho grozile. Usodnega dne pa je goro tako silno streslo, da se je skalnata grmada razpočila in del gore se je zvalil v dolino. Ta silen plaz je zasul sedemnajst vasi ob vznožju in zajezil reko Ziljo, ki je narasla v veliko jezero Deset vasi je potonilo v njenih valovih. Tudi na Osojskem jezeru so pokale gore in se rušile v vodo. Vsi gradovi, ki so se dvigali na holmih in hribih ob Dravi in Zilji so se sesuli in njihove razvaline so se kotalile v doline. Nihče ne more presoditi koliko ljudi je pod njimi izgubilo življenje.« Strokovnjaki pa opozarjaj na dejstvo, da je bil podor leta 1348 samo nadaljevanje večjih podorov, ki so se dogajali že v daljni preteklosti . Iz tega razloga ime gore ne more izhajati iz korena dobra, ker gora domačinom ni bila nikoli dobra. Prej bo možno pritrditi tistim, ki koren imena potegnejo iz dob (hrast – torej Hrastova gora), s katerim je bilo pogorje gosto poraščeno. Da ne bom predolg z zgodovinskimi in geografskimi dejstvi, predlagam v branje razpravo Matije Zorna, univerzitetnega diplomiranega geografa in profesorja zgodovine, z naslovom Podori na Dobraču, ki je izšla v Geografskem vestniku 74-2, leta 2002. Z Dobrača je prekrasen pogled na Koroško, ki se z njega, na pogled, širi kot velika dlan, polna življenjskih črt. Prsti so pogorja, presledki med njimi pa doline, vsaka s svojim vodnim biserom, Osojskim, Vrbskim, Baškim in Hodiškim jezerom. ¨ In končno se je zgodil 24. september 2016, ko smo tudi Cekinčki opravili, ne preveč zahtevno, a prekrasno pot na »podrto goro«. Štirideset se nas je zbralo na parkirišču Dolgi most v Ljubljani in vstopilo v avtobus, ki nas je, razposajene, prešerne volje in nasmejanih obrazov, odpeljal proti Gorenjski in dalje proti cilju. Posebno vzdušje in veliko klepeta se je širilo po avtobusu, saj se redko zgodi, da se skupno odpeljemo na začetno točko pohoda. Pot je, s kratko prekinitvijo, na počivališču Povodje, za jutranjo kavico, ki jo je vsem podaril Milan ob svojem rojstnem dnevu, hitro minevala. Kmalu so v nas zrle stroge oči avstrijskih žandarjev, ki opravljajo mejno kontrolo, a nas tokrat s »temi malenkostmi« niso vznemirjali. Zelo hitro smo se ustavili na vznožju beljaške alpske ceste, zgrajene leta 1964 in po plačilu cestnine nadaljevali pot mimo »Alpskega botaničnega vrta« ( katerega velja obiskati v času cvetenja, zato se nismo ustavljali) in po dobrih 16 kilometrih vožnje prispeli na planino Rosstratte, na višino 1732 metrov nad morjem. Priprave na odhod proti vrhu so bile kratke a temeljite, pogledi pa so nam vseskozi uhajali v megleno kopreno, ki je zakrivala dobršen del vrhov v naši okolici. Za pohod na vrh je Milan določil južno traso, ki se v zaključnem delu vije ob robu prepadnih sten. V megli se nam je, z veliko mero previdnosti in napenjanjem oči v megli, ko smo, poleg ličnih razstavnih tabel, opazili tudi gamsa, uspelo prebiti do prvega, ogleda vrednega cilja, koče Zehnernock, na nadmorski višini 1956 metrov. Z zanimanjem smo si ogledali razstavo fotografij in zapisov o favni in flori, o naravnih bogastvih, o načinu njihovega izkoriščanja, o športnih aktivnostih…Seveda so nekateri potešili še lakoto in že smo hiteli dalje, v megleno dopoldne, rahlo v dolino, da bi dobili dovolj zaleta za naskok na vrh. Močno nam je odleglo, ko se je megla razpršila in v daljavi smo ugledali najprej velikanski betonski stolp, nedaleč od njega pa »nemško cerkev«. Še nekaj minut in že smo stali pred vhodom v t.i. »nemško cerkev« - Maria am Stein, ki so jo leta 1692, na višini 2159 metrov nad morjem, zgradili rudarji, ki so pod Dobračem kopali cinkovo in svinčevo rudo. Po ogledu notranjosti smo se podali še na sosednji vrh, najvišji, 2166 metrov visoki Kuhriegel, na katerem je postavljen visok križ. Skupinsko fotografiranje in spust do nekaj metrov nižje ležeče »slovenske cerkve«, ki naj bi jo, v zahvalo za Marijino čudežno ozdravitev njegovega sina, dal, že dve leti pred nemško, zgraditi graščak, baron von Semmler. Zgradili so jo Slovenci iz koroške občine Čajna, zid nad vhodom pa krasi freska avtorice Helge Druml »Črna Madona«. Cerkvici veljata za najvišje ležeči v Evropi. Zanimivo je, da cerkvici, po velikosti in obliki približno enaki, simbolizirata neločljivost dveh koroških narodov v nekdanji skupni nesreči pa tudi v njuni ločenosti v novejšem času. Omeniti velja še dejstvo, da Kugy, ko je okrog leta 1870 prvič stopil na vrh Dobrača, še ni vedel, da prav po teh robovih poteka simbolna ločnic dvojezične Koroške, slovenske na jugu in nemške preko Drave. Ogledi notranjosti in zunanjosti cerkva ter uživanje v pogledih na pogorja in doline daleč naokrog, so nam vzeli precej časa in nastopili so »trenutki hude lakote in žeje« ki smo si ju odpravili v bližnji Ludwig-Walter Hutte. Čas neizprosno teče in treba je bilo priti še do avtobusa, zato smo se odpravili na pot, ki vodi poleg 165 metrov visokega televizijskega stolpa proti dolini. Ker je pot izredno široka, makadamska, nam spust ni povzročal nobenih preglavic in kmalu smo se ponovno znašli na parkirnem prostoru ob avtobusu. A da ne boste mislili, da je s tem konec dogajanj. Cekinčki bi ne bili Cekinčki, če ne bi našemu Milanu postavili »špalirja«, zapeli prigodno rojstno dnevno pesem in namočili grla v čast njegovega rojstnega dne. Potem pa je res bilo treba na pot, ker nas je čakal še postanek na razgledišču, nekaj kilometrov nižje ob cesti. Nekateri bolj pogumno, drugi z nekoliko neugodnimi občutki, smo stopali na kovinski pomol, pod katerim zija nekaj deset, če ne celo sto, metrska praznina. Je pa z njega izreden pogled na posledice podorov, ki so se dogajali v preteklosti in tudi na koroške vasi in doline ter mnoge slovenske gore v daljavi. Tokrat je gora mirno prenesla hojo po svojih obronkih in se »pod nami ni podrla«! Napisal: Miran Klavora Foto: Andrej Kolenc in Miran Klavora

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
26. september 2016
fotografij
49

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju