Debela peč – več sreče prihodnjič 18.6.2011

Debela peč – več sreče prihodnjič *** V vabilu za mesečni pohod Milan piše – v letnem načrtu smo imeli namen obiskati Kojnik, Golič in Lipnik, vendar je zaradi prelepega vremena v aprilu in maju narava pohitela in večina rož je že odcvetela. Zato se bomo podali na Debelo peč mimo planine Lipanca in se vračali pod Brdom ter po želji osvojili še Lipanski vrh in Mrežce. Toda, ponovno račun brez krčmarja (narave). V soboto zjutraj, po mojem bioritmu »sredi noči«, zvoni mobitel in na drugi strani Milan: «Miran ali gremo?« Pogled skozi okno kaže sinje modro nebo in greh bi bil ne iti. Zato je odgovor jasen: «Gremo!« Skok iz postelje, obisk računalnika in spletne strani vreme.com, ki za Debelo peč pokaže 15 stopinj in 48% možnost padavin. In na koncu smo v gori žal, dobili ravno tistih 48% možnosti. Po poti proti Mrzlemu studencu na Pokljuki, že nekaj kapljic na vetrobranu, vendar je volja boljša, ko prispemo na Mrzli studenec. Nebo se namreč jasni in dežja ni, čeprav se nad Julijci ves čas preganjajo gmote temnih oblakov. Hitra razdelitev novih majic Cekinčkom, presedanje v avtomobile in odhod proti Medvedovi konti. Tu pa se že začnejo prve težave, ki kažejo, da se dan ne bo izšel po naših željah. Najprej na cesti opazimo veliko število trojk policistov in vojakov v športni opravi, ki tečejo na vso moč, kar kaže na to, da bi radi bili čim prej na cilju ter se izognili dežju (bili so udeleženci Brajnikovega memoriala, ki je potekal v spomin na pet tragično preminulih gorskih reševalcev, ki so, zaradi spleta nesrečnih okoliščin, umrli med vajo na Okrešlju). Na Medvedovi konti se izpod enega od vozil naših pohodnikov razlije temna luža in pregled podvozja pokaže, da je bila voznica med vožnjo nekoliko prehitra ter na eni od številnih lukenj na cesti močno poškodovala karter, tako, da jo je po povratku z gore, čakala vožnja domov z avto vleko. A vseeno, tudi to nam ni vzelo volje in po Milanovi predstavitvi relacije in preizkusu še ene nove pridobitve – UKV postaj, se kolona prične vzpenjati proti Blejski koči. Pada vse močneje in potrebne so pelerine, a pot do koče mine brez nadaljnjih zapletov. V koči kratek postanek, topel čaj in odhod proti Debeli peči. V času, ko smo se krepčali s čajem in sendviči, se je nebo nekoliko zjasnilo in že smo menili, da se bomo izognili tistim 48% možnosti za padavine. A žal ni šlo. Kmalu se je ulilo in kolona 37 pohodnikov se je zavila v pelerine ter brez besed korakala v goro. Na znani energijski točki, kjer je dež ponovno za kratek čas ponehal, smo na hitro opravili skupinsko fotografiranje in nadaljevali pot. Med potjo, kot običajno, pogosto zvonijo mobiteli in ena od naših novih pohodnic svojemu sogovorniku v dolino slikovito pojasni situacijo, v kakršni je: «Hodim in umiram!« In nato nov postanek in ob odhodu s kraja počitka nov zaplet. Miranova UKV postaja zapiska in iz nje glas: «Milan, eden od pohodnikov je izgubil Garmina in se bo vrnil do koče, da ga najde. «Kljub vsemu sva s pohodnikom pregledala kraj, na katerem se je med postankom igral s snegom in k sreči Garmina zelo hitro našla, tako, da smo nadaljevali pot v polnem številu in vso opremo. Naslednji postanek, odločilen za današnji dan, na višini 1955 m.n.v. Pred nami se odpira pogled na cilj, Debelo peč. Pohodniki se strnemo v gručo, upremo poglede proti cilju in za trenutek globoko razmišljamo - varnost ali cilj? In prevlada odločitev za varnost, kar pomeni, da se na Debelo peč tokrat ne bomo povzpeli temveč se bomo preko Lipanskih vratc spustili do koče in od tam v dolino. Spotoma nam je pot presekal še star gams, ki je pokazal umetnost gibanja v gorah, poziral našim fotografom in nato po strmem bregu izginil za bližnji obronek. Po tem srečanju še spust do Blejske koče, tam pa, kot običajno jedi na žlico, mnogo dobre volje, smeha, nekaj požirkov prepotrebne tekočine in predvsem mnogo prijateljstva. Mojo pozornost je v koči pritegnila predvsem slika bronastega bodala, za katero piše, da je bilo najdeno v grušču na planini Lipanci. Ker me je zanimalo, kaj naj bi to pomenilo, sem si pogledal zapise na spletu in ugotovil, da so na območju Alp mnogokrat opazili, da je v nekaterih predelih podoba tal podobna kraterjem na luni. S skrbnimi raziskovanji, ki jih je vodila ga. Marija Ogrin so nato ugotovili, da so na teh krajih prebivalci Julijskih Alp kopali železno rudo in jo v majhnih, približno 30 cm velikih pečeh topili v železo. Zato so bili še posebno cenjeni nabiralci rude, oglarji, topilničarji in obdelovalci železa. O detajlih pa se zainteresirani lahko poučite na krožni poti, ki vodi po sledeh bobovca na Pokljuki. Rudarska tradicija v teh krajih ima preko 2800 let. Po obilni malici spust do vozil in tam zadnji Milanov nagovor, v katerem je v kratkih besedah predstavil načrte za julij, opozoril na zahteven pohod na Grintovec in traso dvodnevnega pohoda po Pohorju, ki ga bomo izvedli v septembru. Kljub nedoseženemu cilju in mokrim pelerinam so nam ostali lepi spomini in zaveza, da bomo Debelo peč, ki se je tokrat izognila podplatom naših čevljev, zagotovo počastili s svojim obiskom v lepših vremenskih razmerah. V vseh ostaja zavest, da smo se ponovno, kljub slabim vremenskim razmeram, vsi, nepoškodovani vrnili v dolino, za kar gre zasluga pametni presoji trenutka in možnosti. Kronist: Miran Klavora in fotografi: Franjo Dizdarević, Miran Klavora, Andrej Kolenc in Metod Vesel