Dan slovenskih planincev - Kr. Gora-16.6.2012

Cekinčki na Dnevu slovenskih planincev 2012 Slovenske gore so bile od nekdaj izziv premnogim hodcem. In kjer so gore in ljudje, tam so tudi nesreče. Če se je zgodila nesreča, so sprva lahko pomagali le tisti, ki so bili pri roki sopotniki, slučajni pohodniki, sosedje, sorodniki). Kot prva kompleksna reševalna akcija na slovenskem se omenja julija 1822 opravljeno reševanje, ko je osem tovarišev spravilo v dolino, po brezpotju, pokojnega Antona Korošca, ki ga je vrh Triglava ubila strela. Razmah turizma v gorah je privedel do organiziranega reševanja in tako so tudi slovenski gorski vodniki reševali v okviru Alpskega reševalnega odbora kranjske sekcije Nemškega in avstrijskega planinskega društva. Nato pa se je zgodila nedelja 16. junija 1912, ko je bila na pobudo dr. Josipa Tičarja in dr. Jerneja Demšarja ter po sklepu Slovenskega planinskega društva, v hotelu Razor v Kranjski gori ustanovljena postaja Gorske rešilne službe iz katere se je potem , tekom desetletij, razvila današnja Gorska reševalna zveza Slovenije - GRZS. V stotih letih so reševalci, katerih osnovne vrline so tovarištvo, srčnost, iskrenost, pogum, požrtvovalnost in seveda prostovoljna pomoč, tudi za ceno lastnega življenja, opravili že preko 8366 akcij, kar pomeni, da v današnjih časih preko 700 reševalcev opravi na leto 400 akcij. Žal je prenekatera njihova akcija zadnja pot ponesrečenca v dolino. In s takimi fanti, ob njihovem jubileju MORAŠ biti. Ker je program prireditve, Dan slovenskih planincev in 100 letnica organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji, nakazoval zanimivo dogajanje v Kranjski gori, se nas je v Kranjski gori 16.6.2012 (natančno 100 let po ustanovitvi GRS), poleg nekaj tisoč ostalih planincev, zbralo tudi devet Cekinčkov (s podmladkom 4 letno Tajo in 6 letnim Timom) ter prijateljema iz PD Vrhnika Jožetom Školcem in praporščakom društva Marjanom Cafuto. Vsak je imel svoj cilj, prilagojenim nalogam in zmožnostim, zato smo se ob 9. uri razdelili in se podali na različne pohode. Večina se nas je odpeljala do Doma pod gozdom, od koder smo pod strokovnim vodstvom in budnim očesom vodnika in reševalca Andreja Žemve, v slabih treh urah hoje, po senčnatem gozdu, opravili vzpon na Mavrinc 1562 m.n.v.) in povratek do koče. Na vrhu razglednega grebena smo prisluhnili Andrejevim besedam in sledili smeri njegove roke, ko nam je po vrsti kazal in opisoval okoliške grebene in vrhove, na katerih smo pred leti že stali ali pa še bomo, nismo pa vedeli, da je tudi z druge strani pogled na njih tako lep. Po kratkem postanku pri koči je sledil povratek v Kranjsko goro, kjer je že bila Vesna s podmladkom. Seznanili so nas s svojim pohodom do jezera Jasna. Spotoma so v Kranjski gori obiskali še rojstno hišo Josipa Vandota in se srečali s teto Pehto. Vsi, odrasli in otroka smo bili nad dopoldanskim delom izvedenega programa navdušeni, nismo pa si predstavljali kaj nas še čaka popoldne. Dogajanje se je nato preselilo na Dolenčev Rut, kjer je bil opravljen prikaz reševanja potnikov, ki se niso mogli sami rešiti s sedežnice, ki je zaradi tehnične napake obstala. Srčni fantje, gorski reševalci, so brezhibno in izredno hitro opravili nalogo in potnike varno spravili na tla. Takoj po tem pa se je v zraku že razlegel hrum helikopterskih motorjev in začel se je drugi del prikaza reševanja – reševanje ponesrečencev s helikopterji v vseh možnih različicah. Istočasno so člani GRZS pokazali še vaje iskanja oseb, nudenja prve pomoči, vkrcavanje ponesrečenih v helikopterje…. Med prikazano vajo je bilo zanimivo opazovati obraze naših Taje in Tima ter predsednika države Danila Turka in njegove soproge, ki so bili očitno vzhičeni nad strokovnostjo in srčnostjo, s katero so delovali fantje v helikopterjih, na vrveh, pri vitlih, na tleh pri nudenju prve pomoči. In ne bi bilo pošteno, če v tem trenutku ne bi omenil tudi njihovih štirinožnih pomočnikov, brez katerih si uspešnega iskanja izgubljenih in ponesrečenih ni mogoče predstavljati. Vrhunec dnevnega dogajanja v Kranjski gori pa je bil mimohod, ki se je vil po celotnem naselju. V njem so sodelovali gorski reševalci, pripadniki drugih reševalnih enot iz Slovenije in tujine, domačini v oblačilih, kakršne so nosili v začetku delovanja reševalcev. Prikazali so tudi »stare« načine transporta poškodovanih z gora. Najlepše pa je bilo videti prapore slovenskih planinskih društev, med katerimi nam je, kljub njihovi številčnosti, padel v oči ravno prapor PD Vrhnika, ki ga je, s ponosom v očeh, nosil Marjan. Po zaključku dogajanja na odprtem se je zgodila še slavnostna akademija z vsemi slavnostnimi govori in kulturnim programom. Cekinčki z Marjanom in Jožetom smo v tem času že v globoki senci obujali svoje vtise in si poskušali v spomin vtisniti čim več dogodkov tega dne. Bil je namreč dan, ki ga doživiš samo enkrat v življenju, zato nam ni žal, da smo ga preživeli v družbi enako mislečih prijateljev planin, predvsem pa v družbi gorskih reševalcev, teh pogumnih in srčnih fantov, ki za druge mnogokrat izpostavljajo tudi svoja življenja. Naj jim bo trden in srečen korak! Besedilo: Miran Klavora, fotografije: Jože Školc in Miran Klavora