Čemšeniška planina 28.3.2015

Cekinčki na Čemšeniški planini Sobota, osemindvajseti marec 2015, nekaj minut pred osmo uro, na parkirnem prostoru pred hotelom D-OM UTRIP, v neposredni bližini smučišča Prvine. Nenavadno živahno, lahko rečem celo prešerno vzdušje, ki so ga v tiho jutro prinesli Cekinčki. In vzrok – naša vedno zgovorna, nasmejana, dobrovoljna Vida je srečala Abrahama in ob tej priložnosti so ji domači, prijatelji in znanci pripravili praznovanje, del katerega je želela deliti tudi z nami, ki smo se odločili, da ta dan namerimo korak na Čemšeniško planino. Milanov avto se je šibil pod težo dobrot (od pijače, do narezkov in peciva) ki jih je Vida pripravila ob svojem osebnem prazniku. Veliko število prisrčnih voščil, objemov, poljubov, dobrih želja, ura pa je neusmiljeno tekla. A tokrat smo si pač privoščili, ker tudi tura ni bila dolga in naporna, majhno zamudo v odhodu. Šele četrt ure po predvidenem času za odhod se je zaslišal Milanov poziv 16 Cekinčkom in enemu štirinožnemu prijatelju k pripravi za odhod. In res smo nekaj minut zatem že veselo korakali proti Čoparjevi koči. Ob poti so nas ves čas pozdravljale raznovrstne cvetlice, od črnega teloha, deveterolistne konopnice, marjetičaste nebine , navadnega jetrnika, navadnega repuha in tevja, ki smo jih fotografi pridno fotografirali za svoje zbirke. Zelo verjetno je še kakšna ušla našim pogledom, a glede na hitrost hoje, saj smo do koče prišli v slabi uri, to ne bi bilo nič nenavadnega. Priprave za izgradnjo planinskega doma, pred katerim smo sedeli dobro uro in se nastavljali sončnim žarkom, so stekle daljnega leta 1970. Ker so planinci iz PD Zagorje že leta 1954 ugotovili, da je stara koča, ki je bila zgrajena in dana v uporabo avgusta 1950 premajhna je bil sprejet sklep, da se zgradi nova koča. Prelomen je bil 5. maj 1970, ko je kmet Tine Strnišnik iz Razbora podaril 3000 m2 zemljišča na Čemšeniški planini. 24. junija 1973 je bila gradnja zaključena in dom je bil, s slovesnim odprtjem, dan v uporabo do leta 1983, ko je dobil še prizidek. Ob 9.50 uri nas je Milan povabil, v dobesedno, gozdno pravljico, saj smo na poti proti Črnemu vrhu, na višino 1204 metre, na eni strani videli jesensko spomladanska gozdna tla, posuta z odmrlim listjem, na drugi strani pa zaplate snega, iz katerih so svoje glave molele kronice. Prekrasen je bil tudi pogled na debla dreves, ki jih je veter obsul s snežno oblogo. Na poti do ostankov Tinetove koče, ki je bila zgrajena kot smučarsko zavetišče že leta 1932, leta 1938, pa so zgradili še eno, večjo, nas je presenetila »čudna naprava«, obešena na drevo. Milan, ki v takih trenutkih odpravi vse zagate, nam je pojasnil, da je to avtomatska krmilnica za krmljenje divjih prašičev, ki v okolico trosi koruzna zrna. Še nekaj sto metrov po prelepi naravi in stali smo pred tablo in kočo, ki planina pouči, da je na tem mestu od leta 1934 do leta 1943 stala Tinetova koča, ki je bila med vojno požgana. Na kamnitem vrhu nad spominskim obeležjem smo napravili skupinsko fotografijo ter nato odšli, po zasneženi gozdni poti, še na bližnji greben, s katerega se je odprl prelep razgled na domačije v dolini. Ko smo tako napasli duše, je prišel čas, da poskrbimo še za telo. Odpravili smo se do koče, kjer smo si privoščili dobrote, ki jih prijazni oskrbniki pripravljajo iz čemaža (juha, prikuhe, potice) in se, po kar dolgotrajnem sedenju na sončni strani koče, podali na pot proti dolini. Ker je bila priložnost pač taka, da je bilo treba še malo obhajati Vidino srečanje z Abrahamom se je večina ustavila še na Trojanah, nekateri pa smo, žal zaradi obveznosti, morali v drugo smer. Zapisa tokrat ne bom končal s pozdravi temveč bom vse, ki boste prebrali do tega mesta, lepo prosil, da mi pomagate rešiti uganko z imenom Čemšeniška planina. O tem, da je dobila ime po naselju, v njenem vznožju, Čemšeniku, vasi sredi sadovnjakov, ni nobenega dvoma. Problem pa nastane, ko poskušamo odkriti izvor imena Čemšenik. Najprej »pade v glavo asociacija na čemaž«, vendar temu ni tako. Nekateri viri trdijo, da ime naselja izhaja iz imena rastline čemž ( poimenovan tudi čremsa – padus avium), ki je grm ali drevo z dišečimi belimi cvetovi, ki imajo pet venčnih listov, rastejo pa v obliki visečih grozdov, ki pa naj bi bila v teh krajih precej neznana. V drugih virih pa najdemo kot izvor imena navedeno rastlino češmin, katera je nekoč krasila pobočja okrog vasi. Ako bi kdorkoli odkril kakšen vir o izvoru imena, naj mi ga prosim pošlje, da bom tudi pri sebi rešil uganko, ki me je stala kar precej iskanja, premišljanja, branja, a ostala zaenkrat nerešena. Napisal: Miran Klavora Fotografirala: Miran Klavora in Metod Vesel