Cankarjeva pot 14.5.2011

Cekinčki na Cankarjevi poti 2011 Levstikova pot, Jurčičeva pot, Prešernova pot – vsi velikani slovenske poezije in proze imajo »svoje poti«. In ima jo tudi Ivan Cankar, 10. maja 1876 na Vrhniki rojeni in 11. decembra 1918 v Ljubljani umrli največji slovenski pisatelj, dramatik in pesnik. Kdo ne pozna njegovih črtic ( Skodelica kave, Zatajil sem mater…), romanov, dram ter povesti ( Martin Kačur, Novo življenje, Hlapec Jernej in njegova pravica, Za narodov blagor….) o katerih smo v šoli, pa tudi kar tako, rekli marsikatero besedo. Ko te na 8. tradicionalno, 23 kilometrov dolgo, vandranje od Ljubljane (z Rožnika, na katerem je po letu 1909 Cankar nekaj časa tudi živel in ustvarjal), do Sv. Trojice na Vrhniki, Milan povabi z vabilom, v katerem piše, da je pohod kondicijska priprava za daljše in težje poletne izzive, ne moreš reči ne. V sončnem jutru, v soboto 14. maja 2011, nekaj pred osmo uro, se nas je na Rožniku zbralo devet Cekinčkov. Marsikdo bo ob tem zamahnil z roko in rekel: «Pa kaj, saj jih je bilo samo devet«! A vedite, da tudi devet, v skupnem številu udeležencev pohoda, ne pomeni malo. Po bujenju z obvezno kavico, plačilu startnine, kratkem pogovoru z Milanom, ki je do srečanja na Rožniku že prehodil traso od Vrhnike do Ljubljane in jo opremil s smernimi tablami, smo se podali na »trnovo pot« proti Vrhniki. A glej ga zlomka; že po nekaj minutah hoje nas preseneti ogromna, rjava pojava v gozdu – MEDVED. Pa brez panike, ugotovimo namreč, da je to le eden od prebivalcev ljubljanskega živalskega vrta, mimo katerega teče prvi del Cankarjeve poti. Po prvem jutranjem šoku nadaljujemo pot po cesti, ki se preko polj, polnih različnega cvetja, vije do Podsmreke. Tam pa prvi resen preizkus dihalnih sposobnosti – po prehojenih petih ravninskih kilometrih, je treba v kratkem vzponu premagati približno 160 metrov višinske razlike in zelo prav pride kratek počitek pri vodnem zajetju nad Podsmreko. Po premaganem strmem delu se pot »položi« in polni vtisov in pozitivne energije nadaljujemo, v zavetju senčnih gozdov, do druge kontrolne točke in osvežilne pijače na Logu. Ker smo do tu prehodili že približno 15 kilometrov, res prija hladna voda, kakšen sendvič in energijska ploščica ter seveda, pri nekaterih, tudi obvezna cigareta (a moram priznati, da sem jih videl malo, ki so prižgali »mrtvaške žeblje« ). Od tu dalje, približno 8 kilometrov, pa prava kalvarija – po makadamski cesti po Barju, brez sence, izpostavljeni sončni pripeki, premagujemo, korak za korakom, razdaljo, mimo Drenovega griča in Sinje Gorice, do Vrhnike. V grla zlivamo vodo v litrih, iz nas teče znoj v potokih, a zmaga je naša. Tik pred koncem, ko podplati že pošteno pečejo, nas pričaka še, tisti, ki smo bili na pohodu že večkrat, ga dobro poznamo, zadnji, 600 metrov dolgi, vzpon do cerkve Sv. Trojice na Vrhniki. Uh, kako je odveč, a vseeno ga vsi premagamo in nepopisen je trenutek, ko stopiš skozi vrata v cerkvenem obzidju. Na koncu malica ter kulturni program, ki ga pripravijo organizatorji, s kratkim nastopom mlade harmonikarice in Cankarjevo črtico Vrzdenec. Pogrešali smo samo tradicionalni županov nagovor, ki ga bomo mogoče, upam vsaj, dobili naslednje leto. Sonce je nadaljevalo s svojim nekontroliranim praženjem udeležencev, zato smo se kaj hitro spustili do spominske hiše, ki stoji na mestu, kjer je nekoč stala Cankarjeva rojstna hiša in se, po kratkem ogledu muzejske zbirke, odpeljali proti Ljubljani. 25 kilometrov, sončne poti in nasvidenje naslednje leto ob 9. pohodu Po Cankarjevi poti. Besedilo in slike: Miran Klavora