Bohor 18.11.2017

Cekinčki v zimskih razmerah na Bohor Milan je v vabilo za pohod 18. 11. 2017 zapisal: »Pričakujejo nas zložna pobočja , ki so za hojo nadvse prijetna. Prehodili bomo del več kot 10 kilometrov dolgega hribovskega hrbta s precej gostim nizom vrhov, med katerimi so plitva sedla. Pohorje v malem bi lahko rekli, najjužnejše visoko obzorje Štajerske. Odpravili se bomo na Veliki Javornik (1023 m. n. m.) in Veliki Koprivnik (984 m. n. m.) v pogorju Bohorja. Lepo zapisano in velika pričakovanja, a kaj, ko pogosto velja rek: «Človek obrača, narava obrne«! Zasnežena pokrajina, megle v dolini, blatno parkirišče v bližini koče »Planinska koča na Bohorju (896 m. n. m.) in parkirana vozila brez voznikov, so dala vedeti, da, če bo že drugo držalo, vsaj hoja ne bo prijetna. Za razliko od ostalih pohodov, smo se tokrat zbrali v toplem zavetju koče, ob krušni peči, se okrepčali s toplimi napitki in se , že po preteku ure, določene za odhod, podali na prosto. 19 pohodnikov in naša štirinožna psička Fanta, smo se zbrali pred kočo in prisluhnili Milanu, ki je predstavil potek pohoda. Najprej seveda prvi del, v katerem je pojasnil, da se, zaradi zelo slabih razmer za hojo in prenevarne podlage, ne bomo spustili do partizanske bolnice, temveč gremo takoj na Petrovo skalo in mimo nje na vrhova, ki sta bila cilj. Res smo se, po gozdnih, s snegom posutih in makadamskih, polnih luž ter snega, cestah, podali cilju naproti. Spotoma sta nam pot preskočili dve srni, za katerima seje pogumno pognala Fanta, a jo je žvižg hitro ustavil in zasledovanja divjadi je bilo konec. Premočeni znotraj od potu in zunaj od megle in z drevja padajočega snega smo se kar hitro znašli na vrhu Veliki Javornik, ob znamenju državne geodetske točke. Ker je bil razgled, kot pravijo Gorenjci »ejga n'č se ne vid«, smo hitro opravili formalnosti vpisa v knjigo ter skupinsko fotografiranje in se podali proti Velikemu Koprivniku, ki je na srečo nekoliko nižje. Tudi do njega nas je pripeljala makadamska gozdna cesta, polna lukenj napolnjenih z vodo, po nas pa se je ves čas vsipal sneg z drevja, posledica nekoliko povišane temperature. Kratek postanek ob pomniku mlademu izvidniku Janu, katerega življenjska pot se je, med II. svetovno vojno končala na mestu, kjer v strm breg zavije pot proti vrhu Koprivnika. Nekaj gaženja snega in podrsavanja po odpadlem listju in že smo se znašli pod smrekovimi vejami, bogato obloženimi s snegom, ki se je veselo poigraval s tem, da je padal na naše glave. V zavetju snežne beline in smrekovega zelenja smo opravili skupinsko fotografiranje in se podali proti koči, kjer nas je čakalo toplo zavetje. Takoj ob prihodu v kočo, katere predhodnico so leta 1939 postavili člani Lovskega društva »Bohor« iz Senovega, 24. junija 1942 pa so jo požgali partizani, da bi preprečili naselitev okupatorskih enot v njej. Leta 1959 so, na njenih temeljih, člani PD »Bohor« iz Senovega zgradili novo kočo. V letih 1976 do 1979 je bila dograjena in posodobljena nakar so jo do leta 1994 večkrat obnavljali in tega leta nato zgradili še prizidek, tako, da je trenutno v njej uporabnih 28 postelj v treh sobah ter 16 postelj na skupnih ležiščih, v dveh gostinskih prostorih pa ima 90 sedežev. Ob obilnih in okusnih porcijah raznovrstne hrane, ki so nam jo postregli oskrbniki koče, mi je v misli ves čas prihajala pesem Radovana Gobca, »Bohor je vstal, Bohor šumi, Bohor žari, ki kaže na medvojno dogajanje na tem območju, na katerem se je gibalo veliko število partizanskih enot in bilo ustanovljenih bolnic, tiskarn…Meni pa je v »oko padlo« besedilo v okviru, na steni koče, ki ga je spisal, 25. maja 1941, na Bohorju Boris Debelak in pravi takole: »Ko pride blagi mesec maj, konec zime je tedaj, narava vsa ozeleni, vsakdo rad v njo hiti – Kdor željan je razvedrila, oddiha ta naj na Bohor prisopiha ! Če se dolgočasiš ne, pojdi sam, drugače pa le kakega dekleta s sabo vzemi – Srce bolj bije tam v višinah, lepo pač v dvoje je v planinah! Tam je čisti, fini zrak, zmehča srce si vsak – V sončnem jutru se na pot podaš, polno malho vseh dobrot imaš! Sira, kruha in salame, vsak naj poleg čutare vzame – Ko greš skoz Dovško, Srebotno imaš lice že polno, če pa le preveč pripeka, odveč vsaka je obleka – Pot pelje preko Jablanc, Dobrave vabijo zelene trave, cveto zdaj jablane, hruške, češnje, vsak spomni se mladosti, lepe, grešne – Ko greš mimo lepih naših domačij, popotnik se odkrij! Tu doma naš je kmet, hvali ga poet. – Ko greš skoz gozde zeleni, posveti se le misli eni, da prispeš čimprej na cilj, vsem turistom drag in mil – Vzpenjaš se po zadnji senožeti srce začne hitro šteti, ko iz gozda jo pokukaš, veselo od srca zaukaš. – Koča skromna in lična vabi ko mlada gospodična! Notri najdeš razvedrila, oddih, kotiček miren in tih.- Za mizo sedeš, pospraviš dobrote in privoščiš si mokrote! Če je družba prijetna, je zabava, ne boli potem te glava. – Potrudi se tudi na vrh, oznojiš se brez vsakih prh! Vrh hriba nudi se razgled na ta prekrasen svet – Če želiš, na soncu poležiš, rujavo polt dobiš, je rujava polt moderna, baje ženskam je bolj verna. – Lep si Bohor, kralj Posavja, ti vir samote, zdravja! Ostanem tebi zvest junak Boris Debelak. Ob prebiranju te pesmi in seznama krajev, hribov in gora, na katere se odpira pogled z Bohorja, sem se odločil, da pridem ponovno in sicer v lepem vremenu, da bo kaj videti ter v dneh v začetku marca, ko bodo na obronkih cvetele navadne jarice, do 15 cm visoke, rumeno cvetoče trajnice iz družine zlatičnic, redka rastlinska vrsta, uvrščena na rdeči seznam, kar pomeni, da je močno ogrožena in, da je Bohor eno redkih nahajališč v Sloveniji. Zapisal: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc