Blegoš 15.10.2011

Cekinčki na Blegošu – še en dolg poravnan - Lani, novembra meseca, nam ni bilo dano priti nanj, ker nam jo je zagodlo vreme. Da pa dolgovi ne bi predolgo ostajali, nam je Milan letos pripravil zgodnejši termin. Sredi oktobra, natanko 15.10.2011, smo se odpeljali proti zahodu, kjer je še svetila luna, novim dogodivščinam naproti. Cilj motoriziranih Cekinčkov je bila vasica Volaka, ki jo zgodovinski zapisi omenjajo že leta 1291. Ime vasice naj bi izviralo iz imena Vlahi, kar kaže, da so bili prvotni prebivalci tujerodni, ki so na tem območju prebivali še pred prihodom Slovanov. Ime se je spreminjalo od leta 1200, ko jo zasledimo kot Felasi, leta 1291 dobi ime Vlach, nakar jo leta 1500 preimenujejo v Vlatzi, leta 1630 pa postane Velaczi. Dolgo jo je krasilo tudi ime Voljaka, nakar je pred vojno dobila današnje ime Volaka. Nad potokom Volaščica, ob katerem smo si določili izhodišče in zborno mesto, leži grič Gradišče, na katerem naj bi njega dni bil grad Svete Heme, ob potoku pa naj bi stala cerkev Sv. Eme, ki pa jo je, kakor tudi fužine, ki so bile ob potoku, odnesla velika povodenj leta 1564. Ob prihodu Cekinčkov na izhodišče se je že dvignil svetel, sončen, a vseeno hladen dan, kljub temu pa nas je z neba pozdravljala tudi še luna, ki je nekoliko zamujala s svojim odhodom. Milan nas je naštel 24 in podal načrt osvojitve 1562 metrov visokega Blegoša, najvišjega vrha Škofjeloškega hribovja. Preden pa smo zagrizli v hrib je bilo potrebno rešiti še prevozne zadrege. Pot namreč ni krožna v celoti, zato je bilo potrebno nekaj vozil odpeljati v nekaj kilometrov oddaljene Čabrače, da bi se ob povratku v Blegoša vozniki odpeljali po vozila in nato pobrali še svoje potnike in jim s tem prihranili kar nekaj hoda. Tudi ta del smo uspešno opravili in potem strumen korak v gozd, Blegošu naproti. Kljub hladnemu jutru je vzpon kaj kmalu dvignil delovno temperaturo in ob prvem postanku so vetrovke romale v nahrbtnike. Ob stalnem šelestenju vetra v krošnjah dreves, smo brez posebnih zapletov, nekateri z več, drugi z manj težavami, dosegli Zavetišče gorske straže pri Jelencih. Lesene mize in stoli so kar vabili k počitku in nemudoma so se na mizah znašle dobrote iz nahrbtnikov in – čas je za malico. Sonce nam razdaja svoje tople žarke, zato je postanek zelo prijeten in nekoliko daljši. Potem pa spet pot pod noge, v mešan, pretežno smrekov gozd, kjer se kar naenkrat razleže glasen »jurčeeeek«. Pa da ne boste mislili, da je kdo klical Jureta. Ne, naša ostrooka pohodnica je našla pravega, zdravega, prekrasnega gobana. In doslej kolona Cekinčkov se raztegne levo in desno od poti in začne se tekma, kdo bo našel naslednjega, mogoče lepšega, mogoče večjega. In bilo jih je res še nekaj, zanesljivo pa je marsikateri ušel našim ostrim pogledom. Ob takem krajšanju časa smo se kar nenadoma znašli ob vznožju vzpona do Koče na Blegošu, kjer nas je že čakala obilna malica. Vsakdo si je privoščil kaj »na žlico« in seveda okrepčilno pijačo, potem pa naskok na vrh. Ker je pot lepo nadelana in dobro vzdrževana, smo se brez težav vsi, tudi dva člana, ki sta se nam pridružila pri koči, povzpeli na vrh. Že med potjo, še posebno pa potem z vrha, smo kljub vetru, uživali v pogledu na vse štiri strani neba, kjer so se nam na ogled postavile slovenske gore in planine, na čelu z očakom Triglavom. Res pogled, ki si ga človek lahko samo želi in mi smo ga ta dan doživeli. Pravijo, da vse lepo hitro mine, in to se je zgodilo tudi nam. Klicala nas je namreč dolina, do katere je bilo še kar nekaj hoda. Zato smo hitro opravili tradicionalno skupinsko fotografiranje in se podali na strmo pot, pretežno ob Rupnikovi liniji, proti Čabračam. Brez zapletov smo se vsi srečno in brez poškodb spustili v dolino, v vas Čabrače, kjer so nas čakali zvesti jekleni konjički. Kratek pozdravni nagovor, predstavitev programa za jesen in zimo, prijateljski nasvidenje in že smo hiteli vsak svojemu domu naproti. Ponovno se snidemo novembra, ko bomo morali biti kar pridni, da bomo izpolnili zadani program. Besedilo in fotografije: Miran Klavora