Nekaj zanimivosti namesto uvoda:
- prevozimo preko 10.000 km
- zamenjamo 4 plačilna sredstva (Danska – danska krona, Norveška – norveška krona, Švedska – švedska krona, Finska – evro)
- obiščemo dvorec Kronborg – prizorišče Shakespearovega Hamleta
- z derezami in cepinom se odpravimo na turo po sinjemodrih skladih večnega ledu
- na poti srečujemo severne jelene, plašne lose ter losose, ki na poti iz Atlantika proti drstiščem premagujejo močan tok brzic in slapov
- dvakrat prečkamo Severni tečajnik
- frazi »dober večer« in »lahko noč« izgubita pomen, saj v poletnem obdobju nad severnim tečajnikom sonce ne zaide za obzorje (polarni dan)
- prispemo na Nordkapp – najsevernejšo točko evropskega kontinenta, ki je prepadna pečina nad Arktičnim oceanom in v času polarnega dneva ponuja najlepši pogled na polnočno sonce
- obiščemo Laponce in se v njihovem tradicionalnem šotoru spoznamo z njihovo kulturo
- obiščemo BOŽIČKA, njegove uradne prostore in glavni poštni urad, kamor v božičnem času prispe dnevno okrog 32.000 pisem iz 191 držav
Ogled skrivnostne Skandinavije pričnemo v Københavnu, glavnem mestu kraljevine Danske, ki ima zaradi edinstvene obmorske lege bogato kulturno in gospodarsko dediščino. Mesto, ki je zgrajeno na številnih manjših otočkih, zaradi številnih vodnih kanalov močno spominja na Amsterdam. København, ki v prevodu pomeni »pristanišče trgovcev«, je največja skandinavska prestolnica. V preteklosti je bilo mesto pomembna pomorska in trgovska točka na poti med Baltikom in Atlantikom, kar mu je prineslo ogromno bogastva in veličastno podobo, ki jo ohranja še danes. Eden najbolj znanih meščanov Københavna je bil svetovno znani pravljičar Hans Christian Andersen, katerega duh je v mestu še vedno prisoten, na kar nas opozori njegov kip v mestnem parku ter kip Male morske deklice v mestnem pristanišču. Pot iz Københavna nadaljujemo proti obalnemu Helsingørju, ki slovi po renesančnem gradu Kronborg, prizorišču Shakespearjevega Hamleta. Pri Helsingørju se danska obala močno približa švedski obali, ki leži le streljaj proč in je vidna s prostim očesom. Vkrcamo se na trajekt in prispemo v »istoimensko« mesto Helsingborg (Helsingør v Švedščini). Vzdolž zahodne švedske obale se preko neskončnih ravnic in jezer leno pomikamo proti severu. Prečkamo industrijsko mesto Göteborg, znano po svetovni avtomobilski znamki Volvo. Področje severno od Göteborga je močno zaznamovano z vikinško kulturo, na kar nas spomnijo številne vikinške gomile, zadnja počivališča Vikingov. V vikinške gomile so pokopavali Vikinge skupaj z njihovimi ladjami, ki so jih obrnili na glavo ter prekrili z zemljo. Od tod imajo gomile obliko griča. Pokrajina počasi izgublja videz dolgočasnih ravnic in postaja vse bolj dramatična. Pozdravlja nas hribovit, gozdnat svet prepleten s fjordi, potoki in otočki, ki nas ne puščajo ravnodušnih. Ob pogledu na slikovito pokrajino pot mineva hitro in proti večeru kot bi mignil prečkamo mejo ter prispemo v norveško prestolnico Oslo. Norveška v zadnjih letih beleži ogromno gospodarsko rast, kar je posledica reform, odkritja nafte na severu dežele ter ostalih naravnih bogastev, med drugim številnih gozdov in enormnih količin vode. Omenimo, da Norveška pridobiva električno energijo izključno iz hidroelektrarn in kljub temu, da proizvaja presežek električne energije, še zmeraj ohranja ogromno vodne rezerve.
Norveška prestolnica je preprosto čudovita. Razprostira se vzdolž fjorda (Oslofjord) in je v celoti obdana z gozdom. Nenapisano »ekološko« pravilo skandinavskih prestolnic je, da hiše ne presegajo nivoja drevja in Oslo v tem ni nobena izjema. Mesto ponuja številne znamenitosti, med drugim vikinški muzej, muzej Nansenove polarne ladje Fram, muzej splavov Kon-Tiki ter Ra 2, s katerimi je Thor Heyerdal prečkal svetovne oceane in dokazal, da so naši predniki lahko na splavih potovali s kontinenta na kontinent. Zelo zanimiv je tudi park kiparja Vigelanda, ki predstavlja različna čustvena stanja človeka v vseh življenjskih obdobjih. Po kiparjevem prepričanju so bistvo parka ljudje, ki z dotikanjem, božanjem, plezanjem po kipih ipd., le-tem vdahnejo dušo in jih naredijo žive. Skandinavija ima bogato tradicijo nordijskih športnih disciplin, na kar opozarja veličasten pogled na smučarsko skakalnico Holmenkoln, ki se bohoti nad mestom.
Iz Osla pot nadaljujemo proti zahodni norveški obali, ki slovi po čudovitih fjordih in ledenikih. Pečat zimskih olimpijskih iger, ki so bile na Norveškem leta 1994, je neizbrisen. Predvsem je zanimiv ogled olimpijske dvorane v Hamarju, ki ima obliko narobe obrnjene vikinške ladje (drakar) in svetovno znanih skakalnic v Lillehammerju, kjer so ob našem prihodu norveški skakalci zagrizeno trenirali in skakali v »brezno« pod skakalnico. Pogled je bil sila smešen, saj pod žgočim julijskim soncem ni bilo niti krpice snega. Ob prihodu na vznožje ledenika Briksdalbreen, ki je del največjega evropskega ledenika Josteldal, poletno opravo hitro zamenjamo za vetrovke in puloverje, saj je v neposredni bližini ledenika izredno hladno. Najbolj zagrizeni se z derezami in cepinom podamo na turo med sinje modrimi skladi večnega ledu. Ledenik Briksdalbreen je namreč čudovito moder, kar je med ledeniki redkost. Ledeniki se »hranijo« s kamenjem in materialom pod njimi, zato so večinoma umazano rjave barve. Efekt globalnega segrevanja ozračja je na ledeniku pustil ogromen davek - ledenik je namreč kar nekaj kilometrov krajši kot je bil pred leti. Večina ljudi ob besedi Norveška najprej pomisli na fjorde. Fjordi so potopljene ledeniške doline, ki se raztezajo več kilometrov v notranjost celine, največji norveški fjord, Sognefjord, celo več kot 200 km. Fjordno pustolovščino doživimo s plovbo vzdolž Geirangerfjorda, ki je upodobljen na mnogih norveških razglednicah.
Potovanje proti skrajnemu severu Norveške je sila pustolovsko, saj nas na vsakem koraku spremlja divjina, kot je Srednje evropski narodi ne poznamo: številne brzice, prepadne pečine, prelazi, gore, jezera, neskončni gozdovi. Tisti z malo več sreče opazimo tudi losa, ki je zelo plaha žival in se večinoma ne giblje v bližini cest. Ker je Skandinavija dobesedno prekrita z gozdovi, se kot gradbeni material uporablja večinoma les, ki pa zanimivo, ne deluje prav nič staromodno ter barakarsko, kot bi človek mogoče pričakoval. O pomembnosti lesa kot gradbenega materiala priča tudi dejstvo, da so celo kraljeva rezidenca v Trondheimu, srednjeveški prestolnici Norveške, ter vse cerkve popolnoma lesene. Ob cesti v brzicah rek opazujemo losose, ki neutrudno premagujejo tok rek in slapove na poti do drstišč. V tem obdobju zapuščajo Atlantik in se vračajo v osrčja rek, kjer zadnje atome življenjske moči uporabijo za parjenje in nas opominjajo na, na prvi pogled krut, ciklus življenja, katerega del smo vsi.
Za cesto, po kateri potujemo, so v veliki meri zaslužni vojni ujetniki, ki so med drugo svetovno vojno vanjo vklesali svoja življenja. Na 66º33’ geografske širine v razsežnostih junaškega epa prečkamo Severni tečajnik, ki naravo močno spremeni. Za predele severno od tečajnika je značilno tundrsko rastje, vendar Norveška zaradi Zalivskega toka ostaja izjema. Njena obala vse do skrajnega severa praktično ohranja gozd in s tem omogoča življenje v krutih življenjskih pogojih. Stalni sopotniki postanejo severni jeleni, ki so kralji ceste in ostajajo popolnoma ravnodušni do trum jekla, ki drvijo mimo.
Vrhunec naše Odisejade je obisk vulkanskega otočja Lofotov, ki jih je led v ledeni dobi oblikoval v naravni zid sredi Atlantika. Otočje je iz zraka podobno pasjim čekanom. Ob pogledu na členovito, dramatično naravo otokov in obale, se postavlja vprašanje, ali sploh drži, da sta jadranska in grška obala najlepši na svetu. Norveški obali v bitki za naslov najlepše manjka le nekaj deset celzijevih stopinj. Lofotski otoki so bivališče številnih ribičev, ki se odpravljajo na lov za svetovno znanimi ribami, polenovkami. Zanimivo je, da kvaliteto rib opisujejo s tremi kategorijami: prva, druga in Afrika. Kaj slednja kategorija označuje, ni potrebno posebej poudarjati!
Preko Vesterålenskih otokov zapustimo Lofotsko otočje in se vrnemo nazaj na celino, natančneje v zgodovinsko mesto Narvik, znano predvsem iz druge svetovne vojne. Mesto slovi po železniški progi, ki pripelje iz osrčja Švedske in po kateri prevažajo svetovno znano švedsko železovo rudo. Ker Botnijski zaliv na švedski strani zamrzuje, železovo rudo prevažajo do Narvika, kjer jo naprej tovorijo z ladjami – Atlantik zaradi toplega Zalivskega toka namreč ne zamrzuje. Na tem mestu se Norveška močno zoži, tako na mnogo mestih zasledimo oznake za švedsko mejo.
Vrhunec potovanja se počasi približuje, saj nas od Nordkappa loči le še nekaj sto kilometrov. Ustavimo se v Alti, kjer si ogledamo prazgodovinske poslikave. Da na otrocih svet stoji potrdi dejstvo, da so poslikave popolnoma naključno našli otroci med igro. Prazgodovinske poslikave so odraz življenja v tistih časih – večinoma prikazujejo ribolov ter lov na severne jelene. Zadnja postojanka pred Nordkappom je mesto Hammerfest, ki je najsevernejše mesto na svetu (naselja obstajajo seveda tudi severneje). V neposredni bližini mesta leži naftna ploščad, ki je indikator trenutne gospodarske usmeritve Norveške. Bogata nahajališča nafte v Severnem morju so močno pripomogla k gospodarski rasti Norveške, ki naj bi bila po nekaterih ocenah najbogatejša država na svetu.
Malo pred polnočjo prispemo na cilj našega potovanja, Nordkapp – najsevernejšo točko evropskega kontinenta. Seveda je potrebno poudariti, da so kasneje izmerili, da je najsevernejša točka sicer rt Nordkyn, kar pa turistov očitno prav nič ne moti. Nordkapp je pečina nad Arktičnim oceanom, ki v času polarnega dneva ponuja neverjetno doživetje – polnočno sonce. V tem letnem času sonce nikoli ne zaide za obzorje. Za kratek trenutek vsak posameznik postavi osebni rekord in se kot trenutno najsevernejša oseba v Evropi zapiše v lastno knjigo rekordov. Med julijskim potovanjem po Skandinaviji smo bili deležni izredno lepega, vročega vremena, ki pa se je na Nordkappu popolnoma spremenilo. Neposredna bližina Arktičnega oceana terja svoj davek. Temperature na Nordkappu so bile v tem časovnem obdobju le nekaj stopinj nad ničlo, tako smo poletna oblačila hitro zamenjali za zimska, ki na trenutke celo niso zadostovala za kljubovanje mrazu. Pot z Nordkappa je zelo naporna, saj polnočno sonce močno »nabija« in nam ne pusti spanca (večni problem avtobusov so človeku dostojne zavese!). Ko poidejo zadnji atomi budnosti, za nekaj uric zatisnemo oči. Zgodaj zjutraj se prebudimo že na Finskem, ki pa ponuja popolnoma drugačno doživetje kot Norveška. Pot po finski jezerski plošči mineva veliko hitreje kot po razgibani norveški pokrajini. Prvi postanek naredimo v mestu Inari, ki se imenuje po istoimenskem jezeru. Za vse ljubitelje križank omenimo, da je beseda Inari rešitev uganke: »Največje finsko jezero?« Ogledamo si tradicionalno laponsko farmo severnih jelenov ter farmo vlečnih psov, haskijev. Laponci so nomadsko ljudstvo in so prisotni v severnih predelih Norveške, Švedske, Finske in Rusije. Sebe imenujejo »ljudje močvirij« oz. Sami in ne marajo besede Laponci, ker se jim zdi (delno) žaljiva. Večinoma so sprejeli zahodnjaški način življenja, zato laponska kultura počasi izginja. Po ogledu laponske farme se preizkusimo v lovu severnih jelenov z lasom in obiščemo laponski tradicionalni šotor, kjer nas pogostijo s čajem. Ali čajne vrečke izvirajo iz trgovine ali dobimo tradicionalni čaj, ni znano! Ob čaju nas zabava zagreta Laponka, ki ob spremljavi na boben poje laponske ljudske pesmi.
Na poti proti jugu v mestu Rovanjemi, kjer ima svojo rezidenco gospod Božiček, ponovno prečkamo Severni tečajnik. Možakar je po srcu sicer zelo dober, a ga je na žalost premagala sodobna tržna miselnost in nam za slikanje z njim pošteno zasoli ceno. V mestu Kuopio, ki leži v osrednji Finski, se povzpnemo na 200 m visoko razgledno točko, s katere občudujemo finsko jezersko ploščo z neskončnim menjavanjem gozdov in jezer. Najdrznejši se preizkusimo tudi v plavanju v enem izmed jezer. V bližini stolpa si ogledamo smučarsko skakalnico, kjer opazimo tudi smučarskega skakalca Adama Malysha. V Kuopiu se seznanimo tudi s tradicijo finskih savn. O tem, da so Finci resnično obsedeni s savnanjem, priča dejstvo, da ima 5,1 milijona prebivalcev Finske kar 1,7 milijona savn. Najbrž je edina stvar, ki presega to število le število mobilnih telefonov – omenimo, da ima svetovni proizvajalec mobilnih telefonov, Nokia, sedež na Finskem. Na poti proti finski prestolnici se ustavimo v mestu Lahti, ki slovi po smučarskih skakalnicah.
Helsinki nas pozdravijo z vso svojo lepoto. Mestu ne rečejo zaman Bela hči severa. Ogledamo si v skalo vklesano cerkev Temppeliaukio in spomenik finskega skladatelja Sibeliusa. Iz obdobja ruske nadvlade obiščemo pisano ribjo tržnico, pravoslavno katedralo in prelep klasicistični Senatni trg s stolnico. V zahodnem finskem mestu Turku se vkrcamo na trajekt in poslovimo od Finske. Preko tisočerih jezer Botnijskega zaliva prispemo do glavnega mesta Švedske, Stockholma, ki mu pravijo tudi Benetke severa. V Stockholmu si ogledamo največje znamenitosti, med drugim koncertno dvorano, kjer letno podeljujejo Nobelove nagrade ter mestno hišo, kjer potekata slavnostna večerja in zabava po podelitvi. V Stockholmu se naša skandinavska pravljica počasi končuje. Med vožnjo proti jugu Švedske opazujemo menjavanje gozda ter travnikov in v daljavi ponovno opazimo plašnega losa. Švedsko zapustimo preko mogočnega, 16 km dolgega kabelskega mosta, ki povezuje švedsko in dansko obalo. Na Danskem začenjamo dolgo in utrudljivo pot nazaj proti Sloveniji.
Potepanje po Skandinaviji priporočava vsem, ki jih fascinira led severa, neokrnjena polarna narava, vikinško izročilo in avanturistični duh. Splošna ocena potovanja: ZELO ZA!!!
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
