25.02.2014 Celje

25. februarja 2014 smo bili v Celju Za izlet v Celje ni bilo takega zanimanja kot za druge izlete. Prijavljenih je bilo »le« 49 udeležencev, nato pa je še gripa naredila svoje tako, da nas je ostalo samo 43. Najbrž smo mislili, kaj bi hodili v Celje, saj smo tam pogosto in nimamo kaj novega videti. Že med vožnjo proti Celju se je dobra volja stopnjevala, saj je kazalo, da bomo imeli krasno vreme. To se je tudi zgodilo. Ko smo se vozili mimo Rimskih Toplic, nam je naša sošolka Milena obudila spomin na velikega slovenskega pesnika Antona Aškerca. V Celju nas je pričakal simpatičen vodnik, ki nas je popeljal po starem delu mesta. Najprej smo se ustavili pred Celjskim domom (nekdanja Nemške hiša), nato pred stavbo, v kateri je imel svoj atelje poznani fotograf Josip Pelikan (notranjost ateljeja bi bila še posebno zanimiva za člane fotografskega krožka). Pred nadaljevanjem poti smo si vzeli odmor za kavico. Nadaljevali smo mimo Vodnega stolpa, to je jugozahodni obrambni stolp, ki je bil sestavni del mestnega obzidja. Vanj so vzidani rimski kamni in marmorna plošča, ki označuje višino, ki jo je Savinja dosegla med poplavo leta 1672. Odtod ime »vodni« stolp. Pot smo nadaljevali mimo Stolne cerkve, Glasbene šole, Umetniške četrti, Pokrajinskega muzeja (Stara grofija), Osrednje knjižnice do Knežjega dvora. Vodnik nam je vseskozi razlagal zgodovino in znamenitosti starega dela mesta. Pred Narodnim domom (sedež Mestne občine Celje) smo si ogledali spomenik Josipu Pelikanu, nato pa smo se sprehodili še do spomenika Almi Karlin na Krekovem trgu. V Knežjem dvoru, stavbi, ki smo jo poznali kot vojašnico, smo si ogledali razstavi »Grofje Celjski« in »Celeia – mesto pod mestom«. O Celjskih grofih smo že prej kar veliko vedeli, presenetilo pa nas je arheološko razstavišče v kleti Knežjega dvora, ki je doslej največja predstavitev ostankov rimske Celeie. Vodnik nas je opozoril še na mnoge druge znamenitosti Celja, ki pa se jih bomo lahko ogledali ob drugi priložnosti. Po ogledih smo se odpeljali na okusno in obilno kosilo v picerijo Picikato. Po kosilu smo se odpravili še na Celjski grad, se povzpeli na Friderikov stolp in uživali v prekrasnem vremenu in razgledu. Nekateri udeleženci izleta pa so tudi obujali spomine na dijaške dni v Celju. Menim, da nas je Celje tokrat vse prijetno presenetilo. Zadovoljni smo se malo po šesti uri zvečer vrnili v Sevnico. Joža Senica