Prijetno vrvenje v avli pred Kulturno dvorano Gasilskega doma Sevnica je naznanjalo začetek novega študijskega leta Univerze za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Veseli pozdravi, radovedna vprašanja, zvedavi pogledi ob kakšni novi frizuri ali obleki ... Dvorana je bila hitro polna, tudi prešernega klepeta in pritajenega listanja biltena s poročili o delu v preteklem letu in programom za v bodoče. Prizadevne članice Upravnega odbora so pobrale članarino, Joža napolnila avtobus za ekskurzijo v Čedad in Rezijo. Koliko opravljenega dela že zgodaj dopoldne! In že je tu uradni začetek: ubrani pesmi zbora U3nek o domači hiši in lastovki, ki jemlje slovo, vzpodbudni nagovor predsednice Marije, božajoči zvoki Aničenega igranja. Še uvodne Rihardove besede in prepustimo se predstavitvi Ivana Sivca. Večina ga pozna kot novinarja, pisca besedil za popevke in narodnozabavne viže, predvsem pa kot pisatelja. Pa smo vseeno presenečeni: okrog 2500 besedil je že izpod njegovega peresa in verjetno se marsikdo najprej spomni tistega o žametnih vrtnicah ali pa cvetočih kostanjih. Kar na prvo besedo mu verjamemo tudi, da, tisti, ki bere, dlje živi. Že za branje njegovih 114 knjig rabimo kar veliko časa. Podrobneje nam je predstavil svojo prvo knjigo - povest Pesem njenih zvonov ter sago o Karantaniji: Kralj Samo, Cesar Arnulf, Kneginja Ema. S temi tremi knjigami kaže veličino našega naroda in njegov pomen že v davnih časih. Spregovoril je tudi o zaenkrat zadnji knjigi, v kateri je upodobil skladatelja in virtuoza na violini Tartinija. Radi bomo segali po Sivčevih knjigah, saj se lahko strinjamo z njegovo mislijo, da z branjem razvijamo intelekt, razum, domišljijo, prihajamo do novih spoznanj in sami sebe bogatimo. Zapisala: Romana Ivačič. Fotografije: Vojko Dvojmoč.