Vsak dan eno dobro delo ... ali dve. Ali tri ... 
Iz revije Mama, september 2004 

Ko s
1 / 1

Vsak dan eno dobro delo ... ali dve. Ali tri ... Iz revije Mama, september 2004 Ko s

Vsak dan eno dobro delo ... ali dve. Ali tri ...
Iz revije Mama, september 2004

Ko sem začela hoditi v osnovno šolo, sem na vsak način želela postati tabornica. Moja najboljša prijateljica Rosvita pa tudi. Sanjarili sva, kako bova skupaj v istem šotoru, kakšne muke bodo morali prestajati nepridipravi, ki bodo med najino stražo skušali ukrasti zastavo ... Prijavili sva se. Ampak sva bili edini iz naše vaške šole. Takrat, pred skoraj tridesetimi leti, najini starši niso imeli ne časa ne možnosti, da bi naju vozili kam drugam na taborniška srečanja in tako sva morali pozabiti najine pustolovske sanje o rokoborbah z divjimi volkovi in preživetju na pustem otoku. Priznam, domišljija nama je malo podivjala, prebrali sva preveč pustolovskih knjig. Ampak tudi, če najinega šotora ne bi oblegali levi in tigri, bi bili v taborniški druščini zelo srečni. Pa ni šlo.

Ne vem, kako je dandanes z Rosvito, jaz pa odkrito priznam, da nisem čisto prebolela te neizpolnjene želje. Ampak ... (ob tej misli se na mojem obrazu pojavi malce poreden nasmešek) moj otrok je zdaj dovolj star, da bi on lahko šel k tabornikom. In morda je čas, da tudi jaz poskusim svojemu otroku zatečnariti z maminimi neizpolnjenimi željami in frustracijami iz otroštva.

Seveda je sledilo razočaranje. Otrok je namreč samo skomignil z rameni. Ni skakal od navdušenja. Ni želel hitro, brž, takoj na prvo taborniško srečanje. Razumljivo. Otrok je pameten. Saj se ne more navdušiti nad nečem, česar ne pozna. In zato je mama stopila v akcijo. Zakaj ne bi tabornikov spoznali skupaj? Morda je med vami še kdo, ki razmišlja podobno kot jaz.

Tako so se porodila naslednja vprašanja. Pri odgovorih in zbiranju slikovnega gradiva pa je imel glavno besedo Klemen, ki je pri Zvezi tabornikov Slovenije zadolžen za take radovedneže, kot sem jaz.

Kako bi se lahko predstavili otroku, ki tabornikov še ne pozna? Pa pri tem ne mislim formalne definicije. V bistvu me zanima, s katerimi besedami bi predšolskega otroka ali šolarja v nižjih razredih najbolj zainteresirali, da bi se vam pridružil.
V letih, ki jih omenjate, otrok skozi projekcijo dojema, kaj je dobrega in kaj ne. Tu imam v mislih predvsem starše. Največ otrok se organizaciji pridruži ravno na podlagi njihovega pripovedovanja, dobrih izkušenj ali odnosa, ki ga imajo do taborniške organizacije. Sicer so otroci najbolj dojemljivi za stvari, kot so taborniške igre, izleti in dogajanje na izletih, taborjenja in šege in navade tam (taborniški krsti, dviganje zastave, večni ogenj, ipd.), napeto prisluhnejo dogodivščinam, ki so se primerile ob tabornem ognju, petju ob kitari, zgodbi, kako so pogumni tabornik ubranili zastavo na nočni straži, kako so si taborniki sami zakurili in si ob tem spekli hrenovke …

Starši pogosto pričakujejo, da so otrokove izvenšolske dejavnosti hud finančni udarec. Kakšen strošek je za starše mladi tabornik?
V taborništvu smo vsi prostovoljci, vsi vodniki in vsi ostali odrasli, ki gibanju nudimo podporo. Vsaka lokalna enota – rod – letno v pripravo in izvedbo programa ter aktivnosti vloži ogromno ur prostovoljnega dela. Strošek članstva v organizaciji je zato precej majhen, gre za LETNO članarino, ki se pri različnih taborniških rodovih po Sloveniji giblje med 3000 in 8000 SIT. V večini športnih in drugih društvih takšen znesek ustreza mesečni članarini, taborniki pa ravno s prostovoljnim delom kljub nizki članarini zagotavljamo kvalitetno delo izobraženih vodij z mladimi. V letno članarino je pri tabornikih všteta tudi naročnina na revijo Medo – taborniško revijo za najmlajše, otroci pa prejmejo tudi taborniški koledar. Potem so tu še stroški za opremo za izlete in taborjenja. Med obvezno osebno opremo vsaj pri starejših tabornikih spadajo močnejši čevlji, nahrbtnik, spalna vreča, podloga za spanje (armafleks), menažka in mogoče še kakšna malenkost. Dražje stvari, kot so nahrbtnik in čevlji, so zagotovo že nekje doma, ostale stvari pa je moč kupiti za malo denarja. Taborništvo je torej v primerjavi z večino ostalih dejavnosti poceni.

Verjetno so najbolj privlačen del taborništva ravno taborjenja. S kako majhnimi otroci se že odpravite na tabor in kaj je tisto najpomembnejše, kar se na taboru dogaja – red, dolžnosti in podobno?
Na taborjenja se odpravljamo celo z našimi najmlajšimi taborniki – murenčki, predšolskimi otroki. Sicer pa prav vsi rodovi organizirajo taborne izmene za medvedke in čebelice, tabornike stare od 7 do 10 let. Murenčki prav povsod popestrijo poletno dogajanje pod platnenimi strehami in ob skbrnih vodnicah z njimi ponavadi ni težav. V prvih začetnih razredih osnovne šole se sicer včasih pojavlja domotožje, bo pa še bolj držalo, da se taki »napadi« običajno pojavijo po klicu staršev ali po njihovem obisku na tabornem prostoru.

Najpomembnejše na taborjenju je, da se otroci navajajo na samostojnost in na prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. To je tisto največ, kar otroku da taborništvo. V varnem okolju, ki tolerira napake in jih pomaga popravljati, se otrok uči za življenje na najbolj neboleč način.

Taborjenje sicer za mladega tabornika pomeni 10 aktivnih dni s prijatelji, vrstniki v naravi. Od jutra, ko se zbudijo ob zvoku kitare, do večera, ko se cel tabor zbere v krogu okrog ognja in si s pesmijo »Dan je šel« zaželi lahko noč, se na taborjenju dogaja. Po zajtrku sledi jutranji zbor, na katerem najzaslužnejši taborniki preteklega dne dvignejo zastavo in kjer se tabor seznani s programom za tekoči dan. Pred dopoldansko gozdno šolo imajo otroci čas, da uredijo svoje šotore. Najmlajši si s tem ponavadi zaslužijo veliko desetko na ocenjevalnem listu na tabornem stenčasu, starejši pa se včasih zadovoljijo tudi s tem, da jim dežurni ne pripiše »bombe«. Po gozdni šoli je na vrsti kosilo, nekaj počitka, popoldne pa se taborniki spet lotijo taborniških veščin in drugih spretnosti. Pred večerjo je čas za športne igre, med dvema ognjema, odbojko, badminton, ipd. Ponavadi vsi taborniki nestrpno čakajo na taborni večer, ko skupaj ob ognju, kitari in taborniških skečih zaključijo dan. Veliko je tudi posebnih dni na taborjenjih – ko je namesto gozdne šole na sporedu izlet s kanuji ali pa namesto tabornega večera nočno »Lov na lisico« ali pa se cel tabor za en dan prelevi v indijansko taborišče. Neskončna zakladnica idej in pester nabor taborniških šeg in navad dajo vsakemu taborjenu poseben čar.

Kaj pa počenjate takrat, ko je zunaj slabo vreme, med letom, ko se ne morete odpraviti v naravo? Predvsem, kaj delajo najmlajši?
Namen taborništva je, da pripomore k celostnemu osebnostnemu razvoju mladega človeka. To pomeni, da klasična predstava o tabornikih kot skupinici, ki se noč in dan potika po gozdu, ni povsem točna. Narava nam sicer nudi okolje, v katerem zgoraj zastavljeni cilj najlažje izpolnjujemo, ni pa taborništvo samo to. Z aktivnostmi poskušamo mladim pomagati pri napredovanju na intelektualnem, socialnem, duhovnem, čustvenem in fizičnem področju. Raznovrstne aktivnosti so nam pri tem v pomoč. Z ročnimi deli otrok razvija svoje motorične, intelektualne sposobnosti in ustvarjalnost, s športnimi igrami se nauči timskega dela in krepi svoje telo, z osvajanjem veščine pismonoša, se spozna z znanji, ki mu bodo koristila v vsakdanjem življenju, s pripravo kratke točke za rodovo čajanko izgubi tremo pred javnim nastopanjem, se navaja na delo v skupini, ipd. Raznoliko dogajanje na taborniških srečanjih si lahko predstavljamo tudi ob naslednjih veščinah, primernih za osvajanje ob slabem ali zimskem vremenu: higienik, plavalec, pevec, prva pomoč, kipar, mladi naravoslovec, vremenoslovec, računalničar, kuhar, novinar …

Taborniška srečanja so sicer primerno razdeljena, tako da se otroci vedno nekaj novega naučijo, se sprostijo ob igri in nekoliko razmigajo. Tudi znanja najmlajši največkrat osvajajo s pomočjo igre, pravljice ali drugih primernih metod.

Tabornik se med drugim tudi zaobljubi, da bo vsak dan opravil dobro delo. Kaj to pomeni? Kakšna dobra dela imate v mislih? Menda ne pospravljanje svoje sobe, ker je to nekaj, kar vsak pravi fant in dekle naredita že samoumevno.
Taborniška prisega tabornika med drugim opominja, da bo živel v skladu s taborniškimi zakoni in v skladu s taborniškimi načeli. Najmlajši taborniki poznajo tri zakone, in sicer: »Medvedek oz. čebelica (MČ) spoštuje ljudi in naravo,«, »MČ je dober prijatelj,« in »MČ je prizadeven tabornik.« Vrline, ki sledijo iz teh in iz ostalih taborniških zakonov so še zanesljivost, zvestoba, prijaznost, pripravljenost pomagati, disciplina, vedrost, pogum, plemenitost, spoštljivost, vedoželjnost, varčnost, zdravo življenje ... Vse vseh teh vrednotah se skrivajo dobra dela – dobra dela za druge – prijatelje, starše, ipd. – in dobra dela zase. Taborniki se bojujemo proti nestrpnosti, ukalupljenosti in spodbujamo nenasilno komunikacijo, drugačnost, kreativnost.

In še nekaj iz lastnih izkušenj. Čisto osebno, ker ste že več let tabornik ... Kaj je tisto najpomembnejše, kar človek pridobi pri tabornikih? Ne mislim različna znanja, ciljam na osebni razvoj. Kakšen človek postane tabornik?
Enota, v kateri sem bil kot drugošolec še mali medvedek z rdečo rutko, je sredi osemdesetih let prenehala z delovanjem in me od taborništva odrezala vse do poznih najstniških let, ko sem kot srednješolec sodeloval pri vzpostavitvi povsem nove enote – Rodu aragonitnih ježkov v Cerknem, zato sem bil še toliko bolj pozoren na spremembe, ki jih je prineslo moje udejstvovanje med taborniki.

Ko razmišljam o tem, kaj mi je dalo taborništvo, je prijateljstvo je vsekakor na prvem mestu. Čeprav sem razprt med kar nekaj različnih skupin ljudi, naj gre za prosti čas, izobraževanje ali delo, sem pri tabornikih naletel na takšne prijatelje, ki so mi najbolj blizu. Na čudovite ljudi, ki znajo poslušati, zaupati, svetovati, ki na svet gledajo z vedrimi očmi in optimizmom, ki so vedno pripravljeni na nove izzive, ki jim zdravo življenje ni le parola ampak način življenja, ki ob svojem altruzimu znajo poskrbeti tudi za to, da sami ne obvisijo v sivem povprečju, ki znajo biti ustvarjalni in ustvarjalno vzdušje prenašati na druge …

V prvih letih gimnazije sem se večini sogovornikov na šolskih hodnikih med pogovori bal gledati v oči. Čeprav sem bil precej dober kitarist, sem imel preveliko tremo, da bi v družbi poprijel za kitaro in zapel … Ob tabornikih sem pravzaprav zares začutil sproščenost, izkoristil že omenjeno varno okolje in premagal neracionalne zadržke. Rešil sem se sramežljivosti v komunikaciji, zadržanosti pri javnem nastopanju …

Izkušnje v timskem delu in vodenju spadajo dandanes med najpomembnejša znanja. O tem pričajo tudi kričeče draga izobraževanja, ki jih lahko zasledimo na to temo. Delo v rodu in različnih ekipah na nivoju nacionalne organizacije ob dopolnjujočih izobraževanjih (npr. tečaju za vodje, seminarju o timskem delu), ki jih organizira Zveza tabornikov Slovenije, nudijo idealno priložnost za spoznavanje dinamike tima, načinov motivacije in podobnih znanj, ki so ključnega pomena za uspešno orientacijo na delovnem mestu ali drugi podobni skupini. Pri slednjem je prav tako pomembna pripravljenost za soočanje z novimi izzivi. Teh je pri taborništvu toliko, kolikor si jih posameznik najde. Naj gre za obisk pri županu ob iskanju novih prostorov, nastop pred televizijsko kamero, vodenje taborniškega zborčka ob obisku švedskega kralja, postavljanje gigantskega vhoda v tabor skupaj z norimi Irci, oblikovanje mednarodnega časopisa na vseevropskem srečanju na Portugalskem ali pa za pripravo atraktivnega taborniškega večera za naše najmlajše medvedke in čebelice, vsaka dejavnost zahteva svojo pripravo in vsaka dejavnost pusti posamezniku nekaj uporabnih izkušenj.


Najbrž si lahko predstavljate, da naša revija ne nastane čez noč. Te vrstice pišem v začetku septembra. Odgovore, ki mi jih je poslal Klemen, sem dobila že par dni prej. No, od trenutka, ko sem jih dobila, do zdaj, se je zgodilo še nekaj. Prebrala sem jih svojemu sinu. Vsaj tiste dele, ki bi zanj lahko bili zanimivi. Ko sem končala, ni nič več skomigal z rameni. Zdi se mi, da sem nekje globoko, v njegovih velikih modrih očeh, zagledala meni dobro znane prizore rokoborbe z volkovi, levi in tigri. Bujno domišljijo je podedoval po mami, kaj morem. Piko na i pa je pristavil še sodelavkin sin, ki je prišel na obisk s polno vrečo svoje taborniške opreme – krojem, našitki, rutkami ...

In zdaj čakamo obvestilo, kdaj bo novopečeni Medvedek lahko šel na prvo srečanje.

Vesna Žagar

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

priporoči

Vpiši email prijatelja kateremu želiš priporočiti fotografijo. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik*
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na fotografijo


slikovna povezava na fotografijo

prijava


napaka v polju