Društvo invalidov Hrastnik

Poročilo iz srečanje veselega Martinovanja Leto je naokrog, zato smo se zbrali, da Martinovo bi praznovali, se poveselili, malo pokramljali in veselo zaplesali. Že kar nekaj let Društvo invalidov Hrastnik da v svoje programa praznovanje ali srečanje ob prazniku Svetega Martina. Ne vem zakaj sem si zabila v glavo, da je najlepše praznovanje Martina prav v dolenjskih krajih. Zato sem se letos odločila, da bi se peljali malo dalj od Krškega. Zbrali smo se v soboto, žal je bilo to trinajstega, na hrastniških avtobusnih postajah, celo na Čeče in Turje nismo pozabili. Ura je bila 16. , z malo zamude smo končno napolnili naš avtobus. Prvi postanek je bil V Sevnici, kjer smo se malo odžejali in pretegnili noge. Nato pa smo nadaljevali pot do Podbočja. To je mali kraj , deset minut stran od znane Kostanjevice. Že pri vstopi v prijetne prostore, smo ugotovili da bo letos dovolj prostora za vse plesalce. Domačini turistične kmetije Hribar so nas prijazno pričakali z aperitivom . Sledila je večerja, muzikanti trio Suha pipa so pa že zaigrali prvo napitnico. Zabava se je takoj pričela v popolni sestavi, saj so bili skoraj vsi na plesišču; od najstarejšega pa do najmlajšega. Najstarejšega člani , ki se je med prvim pokazal na plesišču smo spoznali in ugotovili, da ima že kar 82 let. Najmlajšega pa nismo iskali, kajti vsi skupaj smo se počutili najmlajši. Muzikanti Suha pipa so nam prikazali pravi obred kako se krsti vino. Bilo je zelo zanimivo. Toda naši člani so komaj čakali, da ponovno zaigrajo in da se plesišče napolni. Ura je že kazala preko polnoč, toda domov še ne bi šel nihče. Žal pa je takrat , ko je najbolj prijetno zapustiti prizorišče in se napotiti proti domu, kajti čaka na še dolga, dolga pot do doma. Moram reči, da skoraj nihče ni bil še zaspan in bi se vsi vrnili na kraj dogodka. Doma pa smo bili še ob 3,30. uri. Toda praznovanja Martina še za nas ni bil konec. Že ob 13. uri smo se najbolj korajžni podali na novo praznovanje. S kombijem smo se odpeljali na turistično kmetijo Širca , malo naprej od Ptuja proti Vurbergu. Pričakala sta nas prijazna gostitelja,: Silva in Marjan in hči Svetlan, katera je bila pred dvema letom celo kraljica vina. Zabav je bila na višku, pa čeprav smo bili kar precej utrujeni od krokanja prejšnje noči. Toda če je zabava, naj bo zabava in na utrujene noge moramo pač pozabiti. Bilo je enkratno in smo se že dogovorili, da se srečanje ponovimo še v letošnjem letu. Moram se zahvaliti vsem udeležencem , kajti zelo prijetna skupina je bila, nihče ni bil siten, niti utrujen, bili pa smo vsi zelo žejni, kajti na poti proti domu nismo srečali nobene gostilne. Takšna srečanja vodim že več kot deset let in mislim, da smo vsako leto bolj zadovoljni , saj smo vedno starejši in si takšnih zabav in srečanj še velikokrat želimo. Minka RIzvič