Vremenska napoved je povzročila kar nekaj "nepotrebnih" večernih klicev. Potem pa se je rodil malce hladen a prelep sončen dan. Prvi april. Vedno prijazni oštir nam je ostro povedal, da danes pa prav ničesar ne strežejo. Šele po kratki zagati smo nato zvedeli, da je že ob 04.00 uri zbujal sodelavce in jih vabil na ogled močnega sneženja. Prvi aprilililili! Anica in Suzana sta šli na krožno turo na Ramšakov vrh, mi pa v vse bolj toplo steno. Kdor tokrat ni bil zraven, je nekaj zamudil. Okoli GP je bil znova tisti fluid zajlarskega prijateljstva in veselja. Z našega konca sta bila prvič uspešno v steni Miran in Boris, dva, ki sta se po nasmehih na obrazu zagotovo vpisala med nove oboževalce GP in se bosta z nami ali z drugimi še vračala v Vinsko Goro. Na koncu "GP konferenca" pod šotorom na Milanovem dvorišču. Še na kakšni ohceti ni tako. Ne po količini hrane, pijače in peciva, ampak po vzdušju med nami. "Uličarji" smo bili nadvse veseli vnovičnega srečanja z Matijo, ki je asistiral Miju na našem lanskem zimskem usposabljanju v Mariboru, nato pa se hudo poškodoval pri padcu v ostenju Turske gore. V mojih kratkih foto vestičkah najverjetneje zveni že kot floskula pa bom znova ponovil, da je vsakokratno druženje zajlarskih navdušencev na ZPP GP enkraten dogodek zaradi tistega nevsakdanjega vzdušja, ki ga vzpodbudijo medsebojno stkane vezi. Nevidne a enako močne kot je jeklenica v steni. Marsikomu nerazumljivo vprašanje, kdaj bomo znova v steni nad Vinsko Goro? Prav kmalu, Sebastjano že močno vleče na drugi zmenek z GP!