Kako veš da si z VIPAWSKE DOLINE?
Ker Ajdovščina ni Ajdovščina, ampak je Wajdušna, in Otlica je Wtlca.
Vprašaš : "Ku si?" ne pa "Kako si?"
Stvari ne potrebuješa ampak jih nucš.
Nič ni tam al pa tu, ker je use tm in tlje.
Ne gremo tja, ampak kje.
Se ne utrudiš, ampak si gotow.
Ne pogovarjaš se, ampak se mejnš.
Ni kaj, kua, kva, ampak enostauno KEJ?
Ne rečeš: "Odidi stran!" ampak "Bejži prwč!"
Ne želiš imeti, ampak čš jmt.
Nimamo kleti, ampak imamo hrm.
Samokolnica je krjwla in kantica je štrnak.
Vodnjaku rečemo štjirna.
Nisi pripravljen, ampak si uštiman.
S klwne ne prideš na poroko ampak na whcet.
Se ne zajebavamo, ampak jebemo en druzga.
Nimamo gostiln, ampak imamo betule.
In nimamo sendvičev, ampak imamo panine.
Nismo punce, smo šjore.
Ko se začudimo, ne rečemo: "A res?" ampak "Ma jaaaa?"
Ne greš na zabavo, ampak na fešto.
Nimamo trgovine, imamo pa btjgo.
Ne ležimo na vzglavniku, ampak na powštru.
Ne gremo na trgatev, ampak v bndimo.
Naša familija niso mamica, oči, babica in dedek, ampak mama, tata, nona in nono.
Nihče ni neumen, kvečjemu je šutast.
Niti nimamo tepcev, butljev, trapov, kdor je mona je MONA.
Hahaha, to sem se nasmejala:-), točno tako. Ne bom pozabila, ko sem bila pred leti pri prijateljici v KR na kosilu, pa je bilo hrane polno mizo, jaz pa po polnem želodcu izjavim: "ma ne upam več". Mater, ampak kako so me vsi debelo gledali kot budalo, kako "ne upam"?!? jim ni bilo jasno, mogoče "da si ne upam". Pa sem končno objasnila, da "ne morem" več nič dati v usta, ker sem sita.
