Kot mravlja s sezutimi čevlji
se sprehajaš med trnjem.
Obrvi,
ki sem si jih pozabila populiti,
ogledalo znoja na čelu.
S kravato mi podajaš roko,
vozel najinih prstov
v podkožju,
ki si ne upa biti krvavo.
Molk pogledov
in nasmeh pravljic.
Izluščena kot arašid
gola sredi puščave.
Gledam steklo v tvojih rokah
in ne vem,
kam greš.
Prazno?