Prvo dejanje. Lov na Ginotovega dvojnika po letališču.
Razvežem Bootsovo vrečko in vzamem ven trikotni sendvič. Zakaj jem trikotne sendviče, če nikoli nisem bila pristaš trikotnih sendvičev?! Ugriznem in pogledam na desno.
Ups, tale je pa čisto podoben Ginotu.
Grizem dalje in se prisilim, da gledam proti vhodu v letališče.
Ampak res mu je podoben! Samo – Gino da bi nosil sončna očala? Fatamorgana, draga moja, na slabše ti gre. To bo zaradi letališke klime in ekranov za odhode. Ja, ja, sigurno.
Odprem koka kolo. Z okusom po češnjah. Ugotovim šele potem, ko se sprašujem, če je mogoče skisana ali kaj podobnega.
Fant s sončnimi očali vstane in se odpravi proti vhodu.
Gino da bi imel zelene kovčke? Kaj dela Gino z zelenimi kovčki?!
Stopi do vrat.
Vrh njegove glave seže do rdečega napisa we fly…
Zavežem Bootsovo vrečko in se odpravim za njim.
Kul! Sherlock Holmes pa tako naprej.
Pridem do vrat.
Sranje! Višina je prava! Nemogoče! Kaj bi delal Gino na letališču?! (z drugimi besedami: Kako je našel dopust, da se preklada naokoli, če z mano ne more niti za vikend v Rigo?! Grrr.) Baba smotana. Domišljija se ti kodra v privide!
Stopim noter. Grem do ekrana in preverim lete.
Brindisi. Rim. Glasgow.
Brindisi!? Kako more?! Kar tako ali kaj?! Odleteti domov?!
Ozrem se levo in desno po termitnjaku. Zeleni kovčki.
Tu nekje naokrog mora biti.
Zagledam ga. Z zelenimi kovčki. Pri plačilu dodatne prtljage.
Nemogoče! Iste kavbojke! Ista hoja! Jopa. Mi je znana ta jopa ali ne?
Zamenjal si je očala. Namesto sončnih ima navadna.
Aha, končno si je zamenjal okvir!
Postavim se za ekrane, da ne bi bilo preveč očitno, da ga opazujem.
Pehta, kaj delaš?! Zasleduješ nekoga, ki bi lahko bil nekdo drug. In ki gotovo ni ta nekdo drug! Bodi normalna, usedi se tja na tisti prazni stol in pojej svoj trikotni sendvič!
Odide do menjalnice. Z dvema zelenima kovčkoma.
Pusti me, no! Saj je čisto zabavno! Tudi če stvar zgleda povsem prismuknjena!
Zavije nazaj proti plačilu dodatne prtljage. Grem za njim, da bi se sprehodila mimo njega.
Ampak, če bi bil on, bi me vendarle moral opaziti, ne? Kako da ne razločim razlike ali je on ali ne?! Saj bi jo vendarle morala, mar ne?!
Sprehodim se malce predaleč in ko se ozrem nazaj, ga izgubim izpred oči.
Ha, amaterski detektiv!
Odprejo prijavo za moj let. Preverjam vrste za Brindisi, Rim in Glasgow.
Ampak, če gre slučajno v Glasgow… S kom se dobi v Glasgowu?!
Nekje vendar mora biti!?
Nič hudega. Počakala ga bom v zasedi. Znotraj. Pri duty free-jih.
Čakam in žvečim čigumi.
Hm.
Čakam in žvečim.
Hmm.
Čakam.
Hmmm.
Preverim vrata za Glasgow, Rim in Brindisi.
OK, grem do svojih vrat. Če gre v Brindisi ali Glasgow bo moral mimo mene.
Postaja mi dolgčas.
Sedim in ne berem. Z rentgenskim vidom preverjam prihajajoče.
Saj vendar mora priti tu mimo!
Odtipkam mu sporočilo, naj mi sporoči svoje koordinate. Konec koncev bolj estetsko kot pocukati dvojnika (ki ga moram trenutno ponovno najti) za ovratnik in ga vprašati, če je on mogoče Gino.
Odtipkam.
Še naprej kljukam mimoidoče.
Drugo dejanje. Bikoborec na airbusu.
Pride. Ampak ne on.
V rokah ima nekaj prenosljivega, najbrž torbo ali kaj podobnega. Podrobnosti pozabljene, še preden so dobro opažene.
V kavbojkah, karirasti srajci in rjavih čevljih.
Kaj pri vsem tem delajo rjavi čevlji!?
Z lasmi spetimi v čop.
V kateri dobi neolitika so mi bili že všeč dolgolasci s čopi?
Nedoločljive barve. Rjave. Mogoče rahlo sive.
Kako sive?! Saj jih ne more imeti nekaj več kot trideset!
Ne smeji se in oblečen je v obraz bikoborca.
Ginotov dvojnik pozabljen. Bikoborec se vkrca z mano na letalo.
Spim. Berem. Gledam. Spim. Berem. Gledam.
Premišljujem. Veliko. Ogromno. Gromozansko.
Vstane in spusti svojega soseda mimo.
Bikoborec! Samo dve vrsti pred mano in skoraj do Sevilje ga niti ne opazim!?
Spet vstane in gre mimo mene.
Hm.
Pristanemo in ni mi treba čakati na prtljago.
Čakam na avtobus. Zamuja. Veliko nas čaka. Avtobus pride in termitnjak vstopi. Druga polovica se vkrcava v taksije.
Zbogom Brindisi, Glasgow, Rim!
Vdihnem s polnimi pljuči.
Vstopi. Bikoborec.
Mama mia!
Avtobus spelje. On stoji pri vratih. Podre si čop in se pogladi po nedoločljivi barvi las. Naredi si nov čop.
Dolgolasci mi prav gotovo niso bili všeč v neolitiku!
Stoji pri vratih in avtobus ga premetava vsakič, ko spelje. Podre si čop, se pogladi po laseh in si spne lase z elastiko.
Bikoborec. Prav gotovo. Kaj drugega?
Skoraj moja postaja. Zmedeno se ozre naokoli in stopi dol.
Ne! Moja postaja je šele naslednja!
Avtobus spelje.
Bikoborec prime ročaj kovčka in stopi po pločniku.
Tretje dejanje. A non-kissing flight.
Dva hipijevska Nemca pred mano. Nizozemca? Danca?
Deset do dvanajstih. Nervozen angleški biznismen. Sigurno. Kaj bi lahko bil drugega s svojimi svetlimi lasmi in aktovko.
Pol dvanajstih. Dve debeli Španki in en zmerno sorazmeren. Najbrž tudi Španec. Kako so lahko tako samozavestne s temi šlauhastimi trebušnimi mišicami?! V oprijetih majčkah, z namazanimi vekami in naželejanimi lasmi!?
Pet čez dvanajst. Angleža. Hiša v Malagi. Ne, nekje bližje. Penzionista.
Dvajset do dvanajstih. Hmm. Zanimivo. Kavbojke, jakna v roki, torba čez rame. Tista rjava, filozofska. Nahrbtnik. Ne kratki ne dolgi lasje. Rahlo skodrani. Rahlo. Rahlo neobrit. Rahlo zmeden pogled. Zmeden? Filozofski. Čemu bi filozof letel v London? Hm.
Mravlje se kupčkajo pred vhodom v čakalnico.
Filozof!
Z belo vrečko v roki.
Cigarete? Kadi. Hm. Ni ravno v njegovem stilu.
Stoji točno sedem in pol korakov od mene in kadi.
Naj grem osem korakov naprej in prižgem cigareto?
Sedim naprej in opazujem mravlje. Vmes rahlo, ampak čisto narahlo ošvrknem filozofa.
Odprejo vrata in nas spustijo na pisto.
Filozof? Mora biti nekje pred mano.
Vkrcam se pri zadnjih vratih. Kot vedno.
Hej! Sedi na mojem sedežu! Filozof, vedno sedim na tem sedežu. No, skoraj.
Poleg njega sta oba sedeža prazna.
Naj prisedem?
Ampak potem ne bom mogla študirati zgodovine od leta 711 do 1492?!
Grem naprej po letalu in najdem tri proste sedeže.
Akcija pa taka, draga moja!
Pripnem si pas in vzamem iz torbe svojo knjigo.
Toliko od osvajanja.
Prisedeta. Dva. Par najbrž.
OK. Tudi prav.
Lupčkata se. Kar naprej. In ona ga čoha po laseh in on nekaj brunda in se spet lupčkata.
Hey, this is a non kissing flight!
Lupčkata se in ona se vmes polije s kapučinom.
Grrr. Si nista mogla izbrati drugega sedeža!? Pehta, Brunhilda, Kunigunda! Vseeno kaj.
Se še kar lupčkata.
Študiram svojo zgodovino od leta 711 do 1492.
In se še kar lupčkata.
Koliko še do Londona?!
Se lupčkata.
Pristanemo.
Končno!
Filozof gre pred mano in pobere svojo prtljago.
Sklep: od zdaj naprej potujem samo še v poslovnem razredu oziroma se usedem na sedeže poleg samskih ali pa starejših parov!
Filozof odide skozi vrata.
Le kam gre?
Zadnje dejanje. This is the final call for the flight…
Čakalnica. Isto letališče. Zunaj tema in naše letalo zamuja. Termitnjak se polni.
Le kam potujejo vsi ti ljudje? Se premikajo samo zato, da ne bi postali slani stebri?
Usedeta se zraven mene. Starejši par. Potujeta v Benetke. Na letališču ju čaka Marko. Ravnokar sta govorila z njim po telefonu.
Kdo je to Marko?
Vsedeta se na mojo levo. Starejši par. Okoli šestdeset?
Gresta tudi onadva v Benetke?
Študiram zgodovino od leta 711 do 1492. Ni se mi treba ozirati proti vratom in čakati Ginotovega dvojnika. Ali rjavih čevljev bikoborca. Ali filozofa s cigareto.
Mravlje postajajo nemirne.
Zapomni si: starejši pari, samski in zgodovina od leta 711 do 1492.
Z moje leve se zasliši hihitanje.
Gospa, tam nekje okoli šestdeset, ima lase pobarvane svetlo rumeno.
Hihitata se in ona mu da lupčka.
Starejši pari?
Hihitata se, ona mu da lupčka in ga objame okoli ramen.
Starejši pari!?
Please, check that your seat belts are securely fastened…
Stegnem noge in dam torbo na stol zraven. V letalu ugasnejo luči. Glavo naslonim na okno. Na svoji desni imam dva prazna sedeža in filozof ne sedi na mojem mestu.
Poklicati bom morala vlačilca, da mi odvlečejo avto.
Prižgem luč in iz torbe izvlečem zgodovino od leta 711 do 1492.
(Adagio from concierto de Aranjuez)
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
