Imele smo precej orientacijskih težav oz. nismo našle pravega izhodišča in nam zato tudi v nadaljevanju nič ni štimalo z opisom iz zadnjega PV in karto Gorskega Kotarja. Pripeljale smo se iz Kočevja na mejni prehod Petrina – Delnice – po stari cesti proti Rijeki do odcepa levo za Mrkopalj. V Mrkoplju slediti oznako za Tuk in Matić poljano. Do Tuka je cesta asfaltirana, naprej pa makadam, ki je spočetka slabši nato pa soliden. Izhodišče naj bi bilo na 13.-tem km ceste iz Mrkoplja proti Jasenku (čez Tuk in Matić poljano). Ker na 13. km ni bilo ničesar smo parkirale po 15,5 km iz središča Mrkoplja oz. 14,5 km od konca naselja Mrkopalj. Tu je bil desni odcep kolovoza, kjer smo videle parkiran že en avto in skupino pohodnikov, ki pa so bili že preveč oddaljeni, da bi jih vprašale, kam gredo. Po kakih 100 m po kolovozu smo naletele na staro kovinsko tablico z napisom Samarske stene, ki po nezahtevni, označeni poti pripelje na vrh Samarskih sten. Nadaljevale smo v smeri Ratkovega skloništa, do tja je 45 minut. To zavetišče, skrito pod divjimi pečinami, se splača pogledat, lokacija je res neverjetna. Od zavetišča smo sledile navzdol oznako »cesta« v pričakovanju, da bomo prišle na cesto, ob kateri smo parkirale. Pride se na neko stransko gozdno cesto, kjer smo izbrale smer levo za Mlečikov lug in presenetljivo celo prišle nazaj do avta. Kar se izhodišča tiče: glede na članek v PV je treba »famozni« 13.-ti km začeti šteti 100 m pred planinskim domom v Tuku, čeprav uradna literatura piše o razdalji iz Mrkoplja (očitno kar prepisujejo eden od drugega). Sicer pa je Gorski Kotar skrivnosten, divji svet, vreden obiska.
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
