2. dan sva se odločili pričeti zgodaj, da se izogneva vročini na južnem dostopu na Krn. Že ob 4-ih zjutraj sva startali s planine Kuhinje in se še v temi vzpeli do planine Slapnik, naslednjo planino, Zaslap, pa dosegli že v dnevni svetlobi. Do tu je pot tudi najbolj strma, naprej do Škrbine pa prijetna mulatjera. Hodili sva lepo počasi, občudovali razglede in cvetje in si privoščili tudi postanke. Zadnji vzpon s Škrbine na Krn pa ni od muh, ga kar ni konec. Na vrhu pa množica planincev in še oblak, ki je odnesel razglede. Kaj hitro sva se vrnili na Škrbino in nato nadaljevali na drugo stran, na Batognico. Zame vsekakor zanimivejša gora kot Krn: preluknjana z bunkerji, prepredena s kamnitimi obzidji, celo po stopnicah vodi steza na vrh. Vrh pa je zravnan, verjetno ne po naravni poti. Od Batognice do Jezera v Lužnici cvetoče livade, divjina brez žive duše, tudi hoja po snegu, planinski raj če odmislim malo daljše iskanje markacije pod snegom, ampak sva našli pravo smer. Jezero v Lužnici je kot samoten, smaragdno zelen biser \"in the middle of nowhere\". Od jezera sva nadaljevali do Rdečega roba, tam pa pot zaokroži navzdol v smeri planine Leskovice in Kuhinje. Spust bom poskušala čimprej pozabiti - po prijazni mulatjeri za vzpon, tu kar direktno po gruščnati stezi navzdol. Pa vleklo se je kot kurja čreva. No, ampak še vsak, ki je šel gor, je prišel tudi dol! Ponosni na naporno turo, ki sva jo opravili, sva si privoščili zaslužen počitek na Ivančičevi terasi.
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
