Video: http://youtu.be/VGrRE40DBOE ... Po dolgem času je spet prišel čas za v hribe. Tokrat sva se odločila za dvodnevno turo po Dolini Triglavskih jezer. Da pa se ne bi vračala po isti poti in da morebitna krožna tura ne bi bila prenaporna, sva se na izlet podala z avtobusom.
V Ljubljani naju je avtobus pobral v soboto zjutraj ob 6-ih, ob 8-ih sva bila že pri hotelu Zlatorog v Bohinju. Po lepi položni poti skozi gozd sva vsa navdušena odhitela proti Savici, tam pri koči spila kavico, odtisnila prve žige in bila tako pripravljena za akcijo. Pot čez Komarčo je super. Namreč zelo hitro premaga dobrih 600 metrov višinske razlike, večinoma poteka v senci dreves, med njimi pa ponuja lepe razglede. Malo butasto sem se počutil le, ko sem s čelado na glavi srečeval nadobudno mladino, ki se je spuščala v natikačih in kitarami na hrbtu.
Ko se pot položi, dokaj hitro pripelje do najnižjega Triglavskega jezera – Črnega jezera, ki leži na nadmorski višini 1294 metrov. Veliko je 150m, široko 80m in globoko 6m. Svoje ime je dobilo zaradi lege v kotanji sredi gozda. Tu sva se malo okrepčala, in odšla naprej.
Pot naprej po dolini je zelo lepa, skoraj položna, delno poteka pod robom previsnih pečin, nato pa postane bolj strma in po kar napornem vzpenjanju – opoldanska vročina je začela kazati zobe – pripelje do Dvojnega jezera in Koče pri Triglavskih jezerih (1685m). Na poti niti nisva srečala tako veliko planincev, tako ga je bila gneča pri koči manjše presenečenje. Nato sva hitro ugotovila, da ob tako lepem vremenu med vikendom in v tako lepem okolju kaj drugega niti ni za pričakovati. Vseeno se med zasluženo klobaso in mrzlim pivom nisva dala motiti. Po urejanju prenočišča (postelj si nisva rezervirala, ker zaradi napovedanih vremenskih sprememb nisva imela natančno izdelanega poteka ture) sva se odpravila še na Tičarico. Enourni vzpon je bila odlična ideja, saj sva se odmaknila od veselice pri koči, v miru občudovala planike, zvončnice in ostale lepote visokogorskih travnikov ter z vrha uživala v razgledih na dolino, okoliške gore in – kot naju je opomnil mimoidoči – skozi dimnik preverila, kako v koči kuhajo ričet. Večer sva preživela ob jezeru, malo stran od koče. Odmik od množice pa ni zadostoval, da ne bi razločno slišla razgrajanje večine prenočevalcev, ki so kazili občutek miru, ki bi ga naj človek v tako lepem okolju dobil. Ampak kot pravijo – if you can’t beat them, join them – sva tudi midva odšla na pivo.
Zjutraj sva pozajtrkovala, spila kavico, uredila z žigi in se odpravial naprej po dolini. Ura hoje je ob menjavi debelih oblek za tanjše, opazovanju kraških pojavov ter debatiranju o prejšnjem večeru, vrhovih, ki naju obkrožajo (in še čakajo) kar hitro minila in že sva bila pri Velikem jezeru, ki mu pravijo tudi Ledvica ali Jezero v Ledvicah (1831m). Dolgo je 300 m, široko 120 m, globoko do 15 m in je največje in najgloblje Triglavsko jezero. Posamezna drevesa in ruševje tukaj zamenja bolj visokogorsko, golo okolje. Vreme je vedno bolj grozilo, zato sva precej hitela in skoraj bi spregledala svizca, ki se je pasel ob poti. Pot naju je mimo Zelenega jezera (1988m), ki je ime dobilo po tam živečih algah, pripeljala na Prehodavce (2071m). Tu je bilo že zelo vetrovno, tako da sva bila prisiljena joto pojesti v koči. S tega sedla, ki razmejuje Gorenjsko in Severno Primorsko se odpirajo zares lepi pogledi na vse strani. Žalostno sva gledala proti Hribarnicam in oblakom, ki so prihajali izza Kanjavca. Zaradi vremena sva namreč že v soboto opustila misel, da bi bil ta vikend dosegljiv tudi Triglav.
Po kosilu sva se ležerno podala na – po besedah zaposlenega v koči – 2-urno pot do Trente. Pot je sicer zelo lepa, vendar se vleče kot ponedeljek in 2 uri sta prerasli v 4+. V Domu Trenta sva pobrala še zadnji žig. Ko sva čakala na avtobus nazaj proti Ljubljani, sva razglabljala o planincih, ki sva jih srečevala po poti navzdol in ki so še zelo nizko spraševali koliko je še do koče ter upali na nizko številko. Vmes je začelo deževati in postala sva precej vesela, da sva pohitela. Ob 16-ih je pripeljal bus.
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
