Šmarjetna gora

Šmarjetna gora Že dolgo nisem nikogar slišal, da bi rekel; » gora ni nora, nor je kdor gre peš gor ! ». Iz dveh razlogov sem se spomnil zgoraj omenjenega pregovora. 1. na Šmarjetno goro se lahko pripeljete z avtom po asfaltirani cesti, parkirate na razkošno velikem prostoru in pričaka vas celo hotel z restavracijo in ne kakšna planinska koča. ( nisi nor) 2. Že pri delno poslabšani krvni sliki ali pa kar tako, kot zdravniški nasvet, nam vsak zdravnik priporoča, čim več gibanja v naravi ter hojo, hojo in še enkrat hojo. Vsaj 30 minut na dan. Seveda, se midva zdravniškega nasveta strogo drživa. (nora sva) Izbrala sva si Šmarjetno goro iz več razlogov tudi zato, ker sva okoliške hribčke že večkrat obiskala in kar nekajkrat je nekdo izrazil željo, da se moramo enkrat povzpeti tudi tja gor. Tudi zato, ker vedno, ko se peljemo ali vračamo z Gorenjske, še posebej ob lepi vidljivosti in lepemu vremenu, nekdo ponovi željo po obisku te gore. In sva šla, peš seveda! Če se boste odpravili z avtomobilom, vas v Stražišču in tudi že prej table lepo usmerjajo na pravo pot. Povsem drugače pa je, če se odpravite peš. Enostavno in skrajšano povedano, tabel kot kasneje markacij ni! Toda nikar ne obupajte. Peljite se skozi Stražišče in poiščite neoznačeno toda vsem poznano izhodišče in parkirišč za pot na Jošta, kjer najdete tudi informacijsko tablo z zemljevidom. Peš nadaljujete, kot za na Jošta po poseki in pod elektro vodi dokler pot ne zavije v gozdiček. Pri tablici z prijaznim napisom, krenete desno čez poseko in pod električnimi kabli. Vstopite v gozdiček, kjer nadaljujete po najširšem gozdnem kolovozu. Na križišču več poti izberite drugo z leve, ki se prav narahlo vzpenja in je videti še največkrat uporabljena. Prav veliko ne morete zgrešiti in ko pred seboj zagledate dolg kozolec in domačijo za njim ste na pravi poti. Kozolec z domačijo zapustite na svoji desni strani ter nadaljujete. Ko se začnete spraševati ali ste na pravi poti se vam na desni strani odpre manjša jasa z lovsko opazovalnico v desnem zgornjem kotu. Pot ob levem robu jase je dobro vidna in ko ste na vrhu te stranice jase, krenite ostro levo na dobro shojen kolovoz, ki se prične diagonalno toda zmerno vzpenjati. Na grebenu se pot obrne ostro desno in strmo navzgor. Ni kaj, malo pa se le moramo utruditi. Steza se zravna malo zaokroži in se strmo vzpne na makadam. Tu nadaljujemo levo do asfaltne ceste, ki za ovinkom že pripelje na vrh. Ko stojite v dolini, na izhodišču, Šmarjeto lepo vidite in vseskozi med potjo dobro veste, kje je in v katero smer morate hoditi toda, ko ste v gozdu, kjer je veliko med seboj prepletenih stezic, vseeno nastane malo zmede. Uro hoda porabite do vrha toda orientacijsko je zakompliciran vzpon, kar se človeku, kar malo neumno zdi. Moja orientacija v prostoru je dobra zato teh težav nimam. Je pa asfaltirana cesta in hotel kriv za ne prav prijazen odnos domačinov do te gore, ki se tako raje odpravijo na dobrih dvesto metrov višji in dobro označen Jošt. Šmarjetna gora s svojo ne preveliko višino (646m) stoji na čudoviti lokaciji in panoramski razgledi na vse štiri strani neba so enkratni, lepi in poučni. Prava učna ura zemljepisa in še česa! Če bi bil lastnik Turistične pisarne bi na velikem ekranu, cel dan vrtel video posnetke s tega hriba. Na terasi pred hotelom so postavili lesene ležalnike ter nizke mizice in natakar vas lahko prav prijazno postreže. Če ste lačni si lahko v restavraciji privoščite nedeljsko kosilo, ki ni prav nič dražje kot drugje. Tako je tukaj vsekakor nekaj udobja, ki si ga človek lahko zaželi. Vračamo se po isti poti in ker gre navzdol smo v dolini pri avtu, kar prehitro in žal nam postane, da nismo dalj časa poležavali na ležalnikih in se prepuščali toplim sončnim žarkom. Izlet ni naporen, prav vsak ga zmore. Hodila sva dobre dve ure, mogoče malo več in imela sva se lepo. Malo sva bila prijetno presenečena, da razgled zaobjema res velik del Slovenije in v lepem vremenu je lep in bogat. Spoznala sva, da ni potrebo ravno v visokogorje in na zahtevnejše ture, da se nagledaš lepih pokrajinskih slik. Kar storite zase in za svojo dušo, se ne meri v kilometrih. Ljubljana; 11.03.2012 Slavko Štefančič