ŠKABRIJEL

Škabrijel 646m Tudi midva rada spremljava tekmovanje v smučarskih skokih in poletih in še posebej, ko se to dogaja v Planici. Veseliva se uspehov tako ekipnih kot uspeha posameznika in še posebej osvojitev svetovnega prvaka. Ne marava pa množic, gneče ter prerivanja. Obisk Planice v času tekmovanja je enkratno doživetje, kar sva pred leti tudi že doživela toda tv prenosi so sedaj veliko boljši in kvalitetnejši. Tako kot ti tv kamera pokaže skok vsakega posamezno s približanjem in počasnimi ponovitvami v živo ne moreš nikoli videti. S tako odličnimi posnetki naše tv lahko skoraj tako uživaš kot skakalec, kateremu se kamera zelo približa. Ko se naš skakalec spusti v čepečem položaju po zaletišču tudi jaz na svojem udobnem fotelju skrčim noge in z rokami švignem navzgor, ko poletiva s skakalne mize. Nato letiva, letiva in jadrava, še malo in še malo,dobro uležana na zgorniku, ki naju ponese daleč, daleč, kjer ne misliva več na telemark in se nadvse veseliva srečnega, čeprav čepečega, pristanka. Spustim roke ob telesu in se zadovoljen usedem. Zmagali smo! Že zgodaj zjutraj po radiu spremljam dogajanje na naših cestah. Promet iz Jesenic proti Kranjski Gori in naprej do Rateč je vedno gostejši, kar za naju pomeni, če se hočeva ogniti gneče, da se odpraviva v nasprotno stran. Na Primorskem ni več burje in obeta se toplo sončno vreme, torej greva tja. Prav brez prometa tudi v tej smeri ne gre toda praznih cest že zdavnaj ni več. Z avtoceste zavijeva desno za Ozeljan in nato v Kromberku ponovno desno za Planinski dom Kekec. Cesta je označena na trenutke strma in vijugasta. V bližini Gostilne Kekec je dovolj parkirnega prostora. Preobujeva se, oprtava nahrbtnik in raztegneva pohodne palice. Slediva markacijam, najprej po asfaltni cesti, da se malo razgibava in ogrejeva. Kmalu morava zaviti levo, sledi še malo asfalta in ko se ponovno obrneva levo tudi asfalta zmanjka. Shojena pot, markacije, manjši del poti prehodiva po iz debel,ne predebelega gabra, narejenih stopnic. Nekdo, ki rad veliko časa preživi v naravi je postavil improviziran bivak, ki bi ga vsekakor zaščitil pred nenadno ploho. V hribih so ljudje prijazni, dobrohotni in se med seboj pozdravljajo. Tako je minilo tudi naključno srečanje z nekdanjim poslancem Ivom Hvalico. Izmenjali smo si par prijaznih besed ter nadaljevali vsak svojo pot, midva gor in poslanec dol. Prečno se počasi vzdigujeva tudi v senci lepo dišečih borovcev. Ovinek za 180° in ponovno prečno do kratkega skalnatega prehoda, ko nato z gozdne potke med drevesi že opazimo razgledni stolp na vrhu. Na vrhu, kaj hitro zmanjka razgleda, zato pa je tu lep, visok, železen stolp, ki nudi prekrasen pogled na vse štiri strani neba. Ko se do sitega naužijeva lepih razgledov in okrepčava z jabolkom in še toplim čajem iz termovke je čas za povratek. Ko se prečno spuščava po na videz lepi potki mi nenadoma zdrsi noga naprej in usedem se na tla. Nič hudega ni, poberem se in že nadaljujeva najino pot. Premišljujem, kaj se mi je pripetilo. Na potki je nekaj centimetrov debela plast srednje debelega kamenja med 3 in 5 centimetrih, ki se tudi v rahli strmini in manjšem pritisku radi zakotalijo, kot pri zdrsu in nenadoma se znajdeš na tleh. Srečno sem jo odnesel in ko strmina nekoliko popusti je tudi korak varnejši. Del poti po asfaltu do parkirišča je pa že sam po sebi komforten in sproščujoč. Pri avtu se preobujeva in preoblečeva ter odpraviva na teraso Gostilne Kekec, kjer ob srkanju osvežilne pijače opazujeva Novo Gorico pod seboj. Dogovoriva se še za obisk Gostilne pri izviru Hublja nad Ajdovščino, kjer sva že nekajkrat bila zelo zadovoljna z njihovo kuhinjo. Ko v Ajdovščini zavijeva ob Hublju navzgor presenečena opaziva nov asfalt, pločnik ob cesti vse do vrha, lično oblikovane klopi in mize za počitek ob cesti ter urejeno parkirišče ob HE Hubelj. Nove klopi in mize pred gostilno se prav lepo ujamejo z okolico in šumenje Hublja, ki izvira kar iz stene lepo dopolnjuje celotno podobo. Kuhinja je še vedno izvrstna in tokrat sva imela srečo, ker je bila na jedilniku tudi odlična domača žolca ali žepca, kakor ji pravijo domačini. Kozarec Vipavca za harmonijo okusov, ki ga alkotest še ne registrira je dovolj za popolno zadovoljstvo. Še sreča, da sem imel v žepu še 20EU, ker kreditnih kartic tukaj ne sprejemajo. Ljubljana,18.03.2012 Slavko