Rakitovec – Lipnik – Kavčič - Rakitovec
Ne maram gorskih kolesarjev na pohodniških poteh, še manj pa kros motoristov, ki sva jih srečala toda svet se vrti naprej.
Iz Zazida do Lipnika in Kavčiča je dve ure in pol - peš seveda v eno smer, kar je verjetno malo pretirano, saj so mi naključni pohodniki omenjali manj časa. Midva, če le moreva rada opraviva krožno pot torej, da se ne vračava po isti poti. Zapeljala sva se do Rakitovca, zadnjega naselja, globoko v Slovenski Istri, ki naju je očaral s svojo pristnostjo in originalnostjo - priporočava. Parkirala sva ob obnovljenem Kalu, si ogledala novo informacijsko tablo z zemljevidom ter krenila proti Lipniku, kot so naju usmerjale rumene markacije/puščica/. Počasi, diagonalno, proti zahodu, se zelo uvidevno torej rahlo, vzpenja pot oz.kolovoz. Prelep razgled naprej proti Tržaškemu zalivu naju kratkočasi saj se, kar dovolj dolgo ne zgodi nič. Končno križišče, zavijeva, kar pravokotno desno, oznake ni in deluje orientacija v prostoru ter nadaljujeva skupaj s potjo iz Zazida. Kasneje, ko je potrebno zaviti pravokotno levo, pa je smerokaz z napisom Lipnik. Pot se vse bolj vije desno in sedaj občudujeva Učko tam daleč naprej. Na nekakšnem sedelcu,levo Lipnik in desno Kavčič. Od tu naprej je vse kot na dlani in če imaš jasen cilj, kam bi rad šel je sedaj nemogoče zgrešiti pot. Na Lipniku 804m železni križ in vpisni zvezek nato s prečudovitim občutkom svobode in brezmejnosti, sicer majhne Slovenije, dejansko pohajaš po lepem Krasu in sedaj razumeš, zakaj so od tukaj nekdaj z voli vozili seno v Trst. V prijetnem sprehodu prispeš na Kavčič, ki je poznan po dveh križih na vrhu 883m.
Usedel sem se, na s šopom trave oblazinjena tla, mehko in udobno, ter užival v panoramskem razgledu. Nič se nama ni mudilo! Priporočava najprej na Lipnik nato Kavčič, ker je lažja in položnejša pot, kot sem spoznal pri spustu nazaj v Rakitovec. Za to krožno pot boste porabili od dve ure in pol do tri in pol, odvisno koliko časa se boste ogledovali in občudovali razgled z obeh vrhov. Midva na uro pač nisva gledala, ker meniva, da ura ni najin gospodar, kadar se odpraviva na izlet.
Čas kosila je že zdavnaj minil in tudi lačna nisva bila toda kakšna topla jed bi pa vseeno prišla prav. Šok! V Rakitovcu ni gostilne. V Movražu tudi ne in šele v Gračišču je ena. Če je pa tako, sva se odločila, da se zapeljeva kar k Milanu v Sočergo, prepričana, da naju ne bo razočaral. Z veseljem sva nato ugotovila, da je razgledna vožnja po Slovenski Istri lepa in zanimiva, saj sva se tukaj prvič vozila. Iz Rakitovca sva se peljala mimo železniške postaje ter nato zavila desno proti Movražu. Po kraju Smokvice bi lahko zavila levo po nekoliko ožji toda asfaltirani cesti ter tako po bližnjici pripeljala na cesto, ki pelje od Gračišča do Sočerge in naprej na Hrvaško toda, ker ni bilo nobene oznake tega nisva storila. Pravijo ljudje, da je najkrajša pot tista, ki jo poznaš. Sicer ovinek ni bil predolg in kaj hitro sva se ustavila pred Milanovo gostilno v Sočergi.
Milan je bil zunaj in se je poslavljal od gostov, ki so sedali v avto, da se odpeljejo. Ko naju je zagledal je takoj vedel, kdo sva. Prisrčno naju je pozdravil, kakor vedno on stori z vsakim gostom, ki pride k njemu. Mimogrede naju je posedel v jedilnici in v svoji glavi je že odločil, kaj naju bo postregel. V trenutku se je na mizi znašla suha klobasa na leseni deščici ter košarica lepo zapečenega domačega kruha. »Kar sama olupita in narežita ter si postrezita!« je dejal in že točil refošk. Rečeno, storjeno in klobase ni bilo več. Dobila sva vsak še en krožnik izvrstne tople mineštre, kar sva edino nameravala. Jabolčna pita se je odlično prilegala izvrstni kavici in jaz sem žalostno pogledoval k praznemu kozarcu. Če ne smeš, pač ne smeš in vzel sem malo te njegove črnine za domov, kar tako malo za dušo in srce.
Še predno sva se pripeljala do Črnega Kala se je stemnilo, toda midva sva bila zadovoljna, saj sva imela res lep dan.
Med potjo, po avtocesti Koper – Ljubljana, ni bilo prav nobenih težav in lepo sva napredovala. Malo naju je presenečal ne prav redek promet in to v obe smeri toda kot že rečeno, je vse gladko potekalo in mirno sva se pripeljala domov.
Ljubljana, 21.01.2012 designbystef
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
