Iz različnih razlogov, ne moreš vsak vikend na izlet in zato prav pride, okolica doma. Golovec imamo, tako rekoč, čez cesto in je zato, kar dobro obiskan, saj nudi veliko možnosti za vse vrste rekreacije. Toda tokrat sem ubral, drugačno pot. Od doma sem odšel po Nusdorferjevi, prečkal Pesarsko cesto ter se ob igriščih za rugby in baseball, približal reki Ljubljanici.Ob reki sem nadaljeval po Trpinčevi ulici do gostilne Babnik ob Fužinskem mostu. Tu sem na križišču zavil desno in stopil na Pot spominov in tovarištva (PST). Po lepo zasneženem drevoredu sem prišel do Litijske ceste, ter jo prečkal. Po drevoredu PST sem nadaljeval do prvega in edinega odcepa levo, označeno kot Pot do šole. Pot me kmalu, skoraj po pravokotnem desnem ovinku, mimo Pokopališča Bizovik, pripelje do Hruševske Ceste. Ponovno se obrnem na levo ter zelo hitro na desno in prečkam asfaltirano glavno cesto. Po eni od Bizoviških cest (ker jih je več) hodim mimo stanovanjskih hiš, kar malo v strahu, da ne bo kdo hud, ker je videti, kakor, da hodim po njihovih dvoriščih.Tik pred kratkim in zelo blagim klančkom, gazim cel sneg in na kraju stopim na Gozdno pot.Desno gre, snega očiščena asfaltna pot, ki pa se za ovinkom konča na dvorišču hiše.Vrnem se, ter se spustim še nekaj metrov nižje, ko opazim,desno možen prehod. Stopim, po moje mnenju že na dvorišče, kjer srečam starejšo gospo. Prijazno se pozdraviva, kar je že dober znak. Zvem, da lahko mirno nadaljujem svojo pot, da grem v pravo smer, samo shojeno ni! Vprašam, po domačem psu in zvem, da je bil že tako star, da ga je kap in tako ga nimajo več. Pomirjen, korajžno zagazim v sneg, ki ga je bilo manj, kot sem pričakoval. Raztežaj, ni bil dolg in kmalu stopim na očiščeno cesto, Po na visoko! Ozrem se okoli sebe in čeprav nisem visoko je v tem sončnem vremenu lep razgled. Počasi se spuščam in kmalu po levem ovinku, se srečam z mojo običajno turo, ko se odpravim na sprehod mimo gusarja,kot sva poimenovala to pot. Gusar, v naravni velikosti, krasi pročelje hiše, mimo katere se spustim na glavno Hruševsko cesto.Sedaj, žal napredujem po asfaltu in vsaj pretiranega prometa ni. Vzporedno z Litijsko cesto se vračam v Štepansjko naselje.Ustavim se, ker sem tako rekoč na cilju, v Pop - kava baru, kjer mi prijazna mlada natakarica, skuha zelo ukusno belo kavo.Srkam vročo kavo in si grejem dlani ter na ekranu spremljam, prenos biatlonske tekme na Pokljuki. Naši so še kar dobri.Malijeva je odlično streljala in slabše tekla, kar je bilo pri Gregorinovi ravno obratno.Bauer se je malo oddolžil in naš novi Slovenec Jakov Fak je kot peti prišel na cilj.Še najbolj pomembno je bilo, da so vsi zadovoljni. Tudi jaz in odšel sem domov na nedeljsko kosilo. Pot, ki je dolga malo manj kot šest kilometrov, prehodim v eni uri in petnajst minut. Seveda, pa je odvisno kolikokrat se zaradi različnih razlogov ustavim, da klepetam, slikam, opazujem in ne nazadnje, koliko časa se zadržim v pop-kava baru :-))