MATAJUR 1642m

MATAJUR ( 1642m) Matajur je velik in visok hrib nad Kobaridom. Nekako na polovico si ga delimo z Italijani in je torej mejni hrib. Meja poteka po sredini in kapelica na vrhu je že v Italiji, kar pa skoraj ne zanima nikogar, saj se planinci in pohodniki med seboj zelo dobro razumemo. Daleč je Matajur od Ljubljane ali pa ne, vsaj po kilometrih ne. Je pa zato cesta tako vijugasta, da se ti začne vrteti v riti in v glavi. Potovalna hitrost je zato nizka in skoraj dve uri sva potrebovala do Kobarida. Najkrajša pot je čez Petrovo Brdo toda tukaj res niso pozabili narediti niti enega ovinka. Nekoliko daljša pot je čez Idrijo, kjer sicer tudi ne zmanjka ovinkov toda to cesto uporabljajo tudi domačini iz Kobarida in je nekako najbolj v uporabi. Kar štirideset kilometrov daljša pot pa je po avtocesti do Nove Gorice in naprej ob Soči, ki je pa zato hitrejša in bolj udobna. Ne bom pa zapisal, da je pot po avtocesti tudi bolj varna, saj vsi še predobro vemo, kako je z varnostjo na naših cestah. V Idrijskem 210m, sva zavila levo na Livek 692m (mejni prehod z Italijo) in cesta se je začela vse bolj vzpenjati. Na meji je sedaj samo še visoko dvignjena zapornica, ki počasi toda vztrajno rjavi in zapuščene hiške nekdanjih carinikov ter policistov. V Liveku pazite in ne sledite tabli z napisom Matajur in markaciji, ki vas sicer pripelje v vas Avsa in naprej, kar najbližje do vrha Matajurja. Vsaj najin cilj je bil vas Matajur ali po Italijansko Montemaggiore ter naprej po asfaltirani cesti do Italijanske planinske koče Rifugio Pelizzo 1321m, kjer bova parkirala. Po krajšem spustu in skoraj pozabljeni toda še vedno asfaltirani cesti pridemo na koncu vasi Čepletišče (Cepletischis), kjer pa nam množica smernih tabel jasno pokaže smer – Montemaggiore. Vreme je bilo sončno toda vidljivost ne preveč dobra. Nekakšne meglice ali koprena nam je slabšala razgled in boljšo, bolj kontrastno sliko, vsaj na daljavo. Vseeno pa je panoramski razgled zelo lep in poučen. Od Planinske koče Rifugio Pelizzo do vrha Matajurja je slaba ura ne naporne hoje, primerna prav za vse starostne kategorije. Mene osebno je motilo samo to, da od začetka hoje vseskozi gledaš kapelco na vrhu in imel sem občutek, da hodim in hodim ter nikamor ne pridem. Seveda sem na vrh prišel in bil sem vesel, da sva se za hojo na Matajur odpravila sedaj in ne v poletni vročini, ker vse od parkirišča do vrha ni niti malo sence ter vseskozi hodiš po soncu. Zato je pokrivalo za na glavo skoraj že obvezno vsaj za občutljivejše pohodnike. Vrh je visok 1642 m in leži na italijanski strani hriba. Najvišja točka slovenskega dela je Mrzli vrh (1358m). Usedla sva se na šop mehke trave in pobrskala po nahrbtniku. Molče sva jedla sendvič ter opazovala bližnje in daljne hribe ter prelepo dolino Soče nad del katere se je dvigoval, značilne oblike, visoki Krn – 2244m. V ravni vrsti in levo od njega se bogati najvišji Triglav nato Rombon, Kanin in naprej Dolomiti, da ne naštevam preveč. Na internetu sem prebral, da se vidi tudi morje z Matajurja, kar pa nama danes ni bilo dano. Nisva bila razočarana, saj sva morje vsaj slutila v kateri smeri naj bi bil. Na vzhodu sva opazovala Kolovrat z najvišjim Kukom 1243m visoko ter repetitorjem in antenami. Ko sva vsaj delno obnovila zemljepis sva si še ogledala notranjost kapelice ter nato sklenila, da se bova vračala po drugi poti mimo Koče na Matajure 1545m. To ni pravopisna napaka ampak se res tako imenuje, kar sem se prepričal z napisa na sami koči, ki je v lasti Slovenske družine Benečije, od leta 1999 naprej. Koča je odprta od 01.06. do 01.09. in ima dokaj nenavadno posebnost. Pri njih nič ne stane, lahko pa pustite prostovoljni prispevek za vse, kar ste pojedli in popili. Kot dokaz njihove ne vsakdanje dobrote je sedaj, ko je koča zaprta, ne dve ali tri pollitrske plastenke naravne vode ampak veliko več, ki je brezplačno na razpolago v kotu ob vhodnih vratih. V sedanjem času zelo nenavadna, prisrčna gesta, ki vliva upanje! Pred kočo je zelo velika miza s klopmi, ki prav pride za počitek in malico iz nahrbtnika ob opazovanje okoliške narave v miru in tišini ter ob občasnem preletu in oglašanju ptičkov. Usedla sva se, ter se prepustila tem užitkom in toplem spomladanskem soncu. Obotavljala sva se ob odhodu in se prav počasi začela spuščati do najinega izhodišča. V koči Pellizo sva si privoščila samo odličen Italijanski cappuccino, saj nisva občutila nobene lakote. Naslednja najina postaja je bila naselje, vas Montemaggiore (Matajur), ki je nikakor nisva hotela spregledati. Gručasto naselje na vzpetini in v klancu. Nekaj hiš je obnovljenih v značilnem slogu teh krajev, nekaj je še prav »ta starih« in tudi modernejša obnova se najde med njimi. Vas je skoraj prazna, saj je veliko ljudi odšlo s trebuhom za kruhom. Se je pa vsaj večina odločila za obnovo domačij in v poletnih mesecih vas, kar veselo zaživi. Med sprehodom po vasi sva se spoznala z domačinko, pravzaprav poročeno gospo z domačinom, ki nama je povedala, kar nekaj zanimivosti tega kraja, ter naju kasneje, zelo gostoljubno povabila k sebi na kavo. Nikakor nisva hotela odkloniti prijazno vabilo ter ga sprejela z velikim navdušenjem in hvaležnostjo. Naključno srečanje je hitro minilo ob dobri kavici in kramljanju sogovornikov v zelo zanimivem slovensko beneškem narečju. Tu smo namreč na ozemlju Beneških Slovencev, ki živijo v Italiji na dvojezičnem prostoru. Seveda je tudi tukaj nekaj problemov in težav, ki se sicer rešujejo toda počasi in vedno pridejo, kot zadnji na vrsto za obravnavo. Poslovila sva se od zelo prijaznih domačinov. Na Liveku sva se odločila, da najino pot nadaljujeva v smeri Livške ravne in Kolovrat ter najdeva novo cesto, ki pelje preko Volče v Tolmin. Kmalu nad Livekom sva si, kar iz avta ogledala super moderno naselje Nebesa in ugotovila, da nikakor ni dostopno za najin žep, čeprav leži na neverjetno lepi razgledni točki. V nadaljevanju sva se ponovno ustavila pri muzeju v naravi, kjer si lahko ogledamo obrambne rove iz prve svetovne vojne. Tu je spet čudovita razgledna točka in opazovala sva dolino Soče, vas Vrsno (Gregorčič), planino Kuhinja, ki je izhodišče poti na Krn ter še velik zgodovinskih, vojaških ali samo planinskih zanimivosti, ki jim tu res ni videti konca. Na prijazni klopci v senci sva se malo okrepčala saj je čas za kosilo že zdavnaj minil in nato v nadaljevanju srečno našla novo cesto za spust v dolino. Srečno zato, ker ni nobene table in samo slučajno sem na sami cesti v ovinku zagledal s kredo napisano na asfalt, Tolmin. Kar trinajst kilometrov je te ceste, ki naju je nekajkrat, predvsem na ovinku, presenetila z lepo razgledno točko. Pripeljala sva se v Volče ter nadaljevala v smeri Nove Gorice, ker sva za sedaj imela že čez glavo ovinkov, ozkih cest ter tudi nevarnih odsekov, kjer se je vdrla ali malo odlomila cesta. Vožnja ob naši prelepi Soči je bila zelo navdušujoča in njena ne vsakdanja barva je res nekaj nenavadnega, da jo mora človek občasno nujno obiskati. V Kanalu sva občudovala pogum skakalcev v vodo, ko sva se peljala mimo skakalnice na sredini mosta čez Sočo in prav tako sva bila navdušena nad največjim skalnatem lokom na svetu, mosta v Solkanu. V Novi Gorici sva se ustavila ter si privoščila sladoled ter tako malo pretegnila noge. Po avtocesti iz Nove Gorice sva se mirno peljala ter opazovala gore in hribe na obeh straneh ceste; Cerje z mogočnim objektom, Trstelj z televizijskem stolpom ter na levi strani Školj, Kucelj, Mala Gora, Zavetišče A. Bavčera, Golaka, Otliško okno, Gradiške ture, Nanos je samo del zanimivosti teh krajev. Ko pa sva po avtocesti, komfortno prišla na vrh nekdaj zoprnih Rebernic in se spustila mimo Postojne proti Ljubljani, sva skupno ugotovila, kaj pomenijo lepe ceste. V udobni vožnji nama je čas do doma, zelo hitro minil in srečna ter zadovoljna sva bila, da sva preživela tako lep dan in videla lep kos naše velike Slovenije. Ljubljana, 07.05.2011 STEF