ADERGAS – ŠTEFANJA GORA (748m)
Na Štefanjo goro sva se že, kar nekajkrat podala. Pot iz Adergasa je ravno pravšnja za naju. Ni pretežka, ni prelahka in če stopiva še malo hitreje in odločneje se tudi primerno upehava.
Ko sva se prvič pripeljala v ta kraj, se kar nisem mogel načuditi, veliki cerkvi v sicer tako majhnem toda zelo simpatičnem, kraju.
V naselju je samostan Velesovo. Prvotni ženski dominikanski samostan so ustanovili oglejski patriarhi 1238. Ob turškem napadu leta 1471 je bil močno poškodovan. Sedanjo podobo je dobil med leti 1732 do 1771, ko so ga obnovili po projektih Zullianija. Jožef II. Habsburško-Lotarinški ga je 1782 ukinil, nato je bila v njem vojaška bolnica. Od samostanskih objektov je ohranjen vzhodni del, kjer so stanovanja, šola in župnišče. Teh stavb se drži cerkev Marijinega oznanenja s pomembnimi oltarnimi slikami in romanskim Marijinim kipom. Predstavlja enega najlepših baročnih spomenikov na slovenskem.Adergas se je nekdaj po samostanu imenoval Marijina Dolina. Nad samostanom so še vidne razvaline gradu Kamna (iz Wikipedije, proste enciklopedije)
Pred mogočno cerkvijo je lepo negovan park z vodometom. Tukaj je tudi dovolj prostora za parkiranje. Prvič sva tudi midva tukaj popolnoma brez skrbi pustila avto. Peš sva nadaljevala, levo ob cerkvenem zidu po ozki toda asfaltirani cesti.
Na koncu levega ovinka naju na desni strani markacija usmeri na gozdno stezo v smeri Štefanje gore. Pot se začne vzpenjati in samo upal sem lahko, da ne bo tako strmo do vrha. In ni bilo. Kmalu se pot priključi gozdni poti, po kateri se vozijo tudi s traktorji. Označba je več kot zadovoljiva in prav nobenega strahu ni, da bi zašli. Ko doseževa neko višino se pot celo zravna in pohod se spremeni v sprehod. Prispeva do križišča, kjer so postavili novo iz marmorja izklesano božje znamenje in zvonček želja. Levo, kaže napis, vodi pot mimo manjšega izvira vode in se imenuje Šterne. Desno pa Klopce, ker gre mimo klopi od koder je lep razgled. Odločila sva se za desno varianto. Da pa se ne bi po gozdu samo sprehajala se pot, kar lepo dvigne. Izziv korajžno sprejmeva in do klopce se ne ustaviva. Od tu je res lep razgled na Adergas in Kranjsko polje z okolico.
Še malo ovinka in kratek vzpon, ko stopiva iz gozda na velik travnik. Med prijetna hojo, po stezici med travnikoma, desno pogledujeva proti vrhu Krvavca, kjer je še vedno kakšna zaplata snega. Na levi strani pa se nama že kaže cerkev sv.Štefana na vrhu ( 748m) in pod njim Mežnarjeva domačija. Po osvojitvi vrha se spustiva do prijazne Okrepčevalnice ob domačiji, od koder tudi lahko občudujemo lep razgled. Poleg pijače lahko dobimo tukaj tudi kislo mleko, suhe klobase, nemalokrat gospodinja speče skutino sladico in še kaj bi se našlo v tem prijaznem okolju. Ko se osveživa in okrepčava, še kar posediva pred kočo in na prijetnem sončku. Nikamor se nama ne mudi in to je tudi čar in namen obiska v naravi. Lepo je tukaj zato tudi rada prideva sem toda, kot sem že omenil, vse kar je lepo še prehitro mine in odpraviva se nazaj v dolino. Vračava se po drugi poti, mimo Šterne. Med hojo se spomniva, da sva tukaj, lansko leto, nabirala čemaž. Letos sva malo prekmalu prišla po čemaž, ki ga praktično še ni. Se pa že kaže ampak je še zelo, zelo majhen. Nabereva ga pest ali dve, ki ga bova potresla po regratovi solati s krompirjem in trdo kuhanim jajcem.
Kmetje in gozdarji čistijo svoj gozd in upam, da med vleko hlodov iz gozda s traktorjem, ne bodo preveč zorali lepih poti. Sama hoja navzdol naju navdušuje in prehitro sva se znašla ob parkiranem avtomobilu ter se počasi in sproščeno odpeljala proti domu.
Ljubljana, 26.03.2011 STEF
