Krim, južni čuvaj Ljubljanskega barja, se vidi skoraj od vsepovsod iz Ljubljane in bližnje okolice. Mogoče res, a 31 pohodnikom Bančnega športnega društva zadnjo soboto v februarju ni bil naklonjen. Zanimalo nas je, od kje vse nas vidijo, ko bomo na njem, a so nam oblačno vreme in meglice to preprečevale. Nič nas ni odvrnilo od tega, da ga v dobrih dveh urah in pol ne osvojimo. Prvi klanec nad Jezerom pri Podpeči (če še ne veste tam imajo najgloblje jezero v Sloveniji) nas je kar dobro ogrel, sprejela nas je prijazna vasica Planinca s Sv. Tomažem in po podkrimskih gozdovih smo se mimo medvedov srečno prebili do samega vrha, kjer smo se okrepčali in se tudi ovekovečili. Krim smo zapustili po isti poti, le da smo pri Planinci krenili proti Preserju po Krimom in se naši Marjeti v čast povzpeli na Sv. Ano. Marjeta je med nami največkrat v življenju osvojila to vzpetino s cerkvico, odlično pozna poti okoli Krima in prav nič nisem okleval zjutraj, ko sem presenetil tako njo, kakor tudi ostale pohodnike in jo postavil na čelo kolone, ki jo je vzorno vodila do cilja in srečno pripeljala v dolino.