Cankarjeva pot 19.5.2012

CEKINČKI PO CANKARJEVI POTI V sobotnem jutru, 19. 5. 2012, se ob prebujanju prelepega dne, ki ga nakazuje vzhajajoče sonce, v živalskem vrtu Ljubljana, oglaša večina njegovih prebivalcev, ki so se zbudili iz nočnega sna. Mimo ograje pa v hrib, proti 394 metrov visokemu Cankarjevemu vrhu, hitijo množice oseb, s pohodniškimi palicami v rokah in različnimi modeli nahrbtnikov na ramenih. A čemu v hrib, ko pa je njihov današnji cilj na Vrhniki, pri cerkvi Sv. Trojice. Skrivnost je kmalu razkrita. 250 pohodnikov, kolikor so jih našteli organizatorji in med njimi tudi 13 Cekinčkov, se je zbralo na startu 9. Cankarjeve poti. In start je bil že ob odprtju poti, leta 2004, simbolično postavljen na vrh, ki se imenuje po Ivanu Cankarju, ker je pač na tem vrhu pred davnimi leti bila kmetija, na kateri je med leti 1910 in 1917 živel in ustvarjal veliki slovenski literat, eden od začetnikov slovenske moderne. Prvo opravilo mnogih pohodnikov, takoj po prihodu na vrh je fotografiranje ob Cankarjevem doprsnem kipu, postavljenem leta 1948 ob 30. obletnici pisateljeve smrti ( Ivan Cankar * 10.5.1876 + 11.12.1918 ). Tudi Cekinčki smo se postavili za skupinsko fotografiranje, najbolj pa smo bili veseli, da je bila med nami ponovno tudi Franja, ki zaradi zdravstvenih težav nekaj čas ni hodila z nami. Ob 8.00, po uvodnih nagovorih predstavnice Sveta knjige in našega vodnika Milana, pa skupinski start udeležencev, ki so se pod budnim očesom vodnikov Mirota in Milana iz PD Vrhnika podali proti Vrhniki, kjer so po dobrih 25 kilometrih, kar pomeni dobrih 5 do 6 ur hoje, hoje dosegli cilj pri cerkvi Sv. Trojice. Med potjo preko Rožne doline in Vrhovcev, skozi vas Podsmreka, skozi senčne gozdove do Loga pri Brezovici in nato dalje preko Barja do Sinje Gorice in Vrhnike, preko zadnjega 600 metrov dolgega vzpona do cilja, nas je grelo pomladansko sonce. A naša sreča je bila, da je ta dan tudi ves čas rahlo pihalo, tako, da so se nekoliko ublažile posledice peklenske pripeke, ki smo jo udeleženci doživljali prejšnja leta. Med potjo pohodniki nismo imeli težav, razen tega, da nam je pred vasjo Podsmreka pot zaprl toplo zračni balon, ki je z vsemi svojimi potniki, očitno moral zasilno pristati kar sredi ceste, kar je pomenilo, da smo morali traso pohoda »premakniti na travnike«. Po prihodu na cilj je vsem izredno prijal ričet in nekaj hladne tekočine, potem pa smo svojo pozornost usmerili prireditvi, ki jo vsako leto po končanem pohodu pripravijo organizatorji. Najprej je besedo povzela in predstavila namen ter potek prireditve ga. Mirjam Suhadolnik, predsednica TD Blagajana z Vrhnike. S svojimi ubranimi glasovi so nam nekaj manj znanih slovenskih narodnih pesmi zapele pevke ženskega pevskega zbora »Trlice« iz Ligojne. Po zasluženem aplavzu, ki so jim ga namenili pohodniki, pa je sledil vrhunec tega dneva: ker je imel tokratni pohod tudi solidarnostno noto in je bil namen del startnin nameniti za delovanje društva Beli obroč, je predstavnik Sveta knjige, predsednici društva Beli obroč Vlasti Nusdorfer izročil simbolični ček, na katerem je bil zapisan osupljiv znesek, 4.700,00 EUR. In pohodniki smo s ponosom, tokrat aplavz namenili sebi, saj bo iz tega denarja nudena pomoč marsikateremu otroku, žrtvi kaznivega dejanja ali nasilja na splošno. Konec pohoda in še prgišče dobre volje, po preživetih naporih, je nato dodal s svojimi pesmimi še Adi Smolar, za katerega velja poudariti, da se je odpovedal honorarju za nastop. Po končanem programu še pot v mesto Vrhnika, ki vodi mimo spominske hiše Ivana Cankarja, stoječe na mestu, kjer je stala Cankarjeva rojstna hiša, ki pa je žal pogorela. Seveda je vsako leto znova zanimivo vstopiti in si ogledati razstavljene eksponate in preko njih podoživeti življenje v Cankarjevem času. Pred odhodom na avtobus, ki nas odpelje do Ljubljane še obvezna kavica in sladoled pred Mantovo ter zadnji pogled na spomenik Ivanu Cankarju sredi Vrhnike. Ne bom vas sicer utrujal s Cankarjevim pisateljskim opusom, ki je, kljub temu, da je umrl mlad, zelo obsežen in močno zaznamuje slovensko literarno zgodovino. V branje pa vam ponujam črtico Hoja v šolo, v kateri je Cankar v prvem delu opisal svojo prvo pot v Ljubljano, ko se je kot 12 leten deček z mamo odpeljal na šolanje v velemesto in se, kot zapiše v drugem delu ob Božiču, tri leta pozneje, peš vračal na obisk k svojcem na Vrhniko. In ta hoja naj bi bila podobna tej, ki smo jo pohodniki prehodili 19. maja 2012. V tretje delu pa izredno lepo opiše svoj odnos do matere in slovo od nje. Besedilo in fotografije: Miran Klavora