Bizeljsko 22.12.2012

V TRETJE GRE RADO – CEKINČKI NA BIZELJSKEM Na kaj najprej pomisli Slovenec, če mu omeniš Bizeljsko? Na vino, rdeči in beli bizeljčan seveda, ki od leta 2009 nosi tudi oznako PTP (priznano tradicionalno poimenovanje) in ga pridelujejo v Bizeljsko-Sremiškem vinorodnem okrožju. A seveda to ni edina znamenitost, ki jo nudijo kraji bizeljčana, ki so bili, zaradi svoje ugodne lege in naravnih danosti, poseljeni že v kameni in kovinskih dobah, o čemer priča, na arheoloških najdiščih na Kunšperku nad Orešjem najdenih, veliko število arheoloških najdb. V rimskih časih je po Sotli potekala meja med Norikom in Panonijo, zato je imelo Bizeljsko pomembno obmejno vlogo. Poleg tega je pomembna trgovska pot reka Sotla, ki je povezovala pristanišči Neviodunum (Drnovo) in Petovio (Ptuj). Slovani, ki so se v teh krajih naselili v 7. in 8. stoletju, vendar so že dvesto let po naselitvi prešli pod politično oblast nemške države. Nemški vladarji so posestva dodeljevali svojim zvestim fevdalcem, ki so skrbeli za zaščito meje pred vpadi sovražnih narodov. Leta 1016 je Henrik II daroval trideset kmetij med Savo, Savinjo in Sotlo (t.i. Savinjska marka) grofu Viljemu Brezeselškemu. Izredno pobožna žena mejnega grofa Viljema I, Hema Brezeselška (Sveta Ema Krška) je nato leta 1043 posest podarila novo ustanovljenemu samostanu v Krki na Koroškem. Leta 1071 je bila nato ustanovljena krška škofija in območje današnjega Bizeljskega preide pod njeno oblast. Vsekakor velja omeniti repnice, pa najdebelejši hrast v Sloveniji, vrste dob (quercus robur), ki s svojimi sedmimi metri premera in 27 metri višine, stoji v vasi Gregovce, na Nuječevi domačiji . Pa eno najdebelejših lip (tilia platyphillos) na Štajerskem, ki s svojimi 7,2 m premera krasi Bizeljsko vas. Omeniti velja tudi etnološko zbirko, pa najmanjši vinski hram v Sloveniji, dodamo lahko še eno najlepše obarvanih ptic, čebelarja (merops apiaster), ptico selivko, ki od maja do avgusta gnezdi v peskokopu v Župjeku, kjer za svoja zarod izkoplje v kremenčeve stene 1 - 2 metra globoke luknje v katere odlaga jajca . Po 24 dneh se izvalijo mladiči, ki poletijo že po treh tednih, nakar avgusta skupaj s starši odletijo v ekvatorialno Južno Afriko na prezimovanje. Ne nazadnje pa velja omeniti tudi domačo kulinarično ponudbo. In ko Cekinčki, ki smo v poletnem času prehodili kar nekaj dvatisočakov, dobimo ponudbo za ogled teh krajev, se ji seveda ne moremo upreti in na Milanov naslov roma veliko število prijav. Potem pa, kot je že običaj, štrene začne mešati mati narava in prvi pohod, napovedan za 8. 12. 2012 odpade. Vzrok, napovedane snežne padavine, ki so bile na dan nameravanega pohoda res izjemno hude. Drugi pohod, napovedan za 15. 12 .2012 odpade. Vzrok izredno slaba vremenska napoved z dežjem. Tudi tokrat so imeli meteorologi prav. Deževalo je, kot bi vodo zlival iz škafa. Po pregledu vremenskih napovedi in telefonskem pogovoru z Milanom ugotoviva, da bodo razmere 22. 12. 2012 kar ugodne in da nam v tretje pač mora uspeti, zato je bil določen nov datum. Na določeni dan se nas je v Stari vasi zbralo 27 najbolj vztrajnih in z drugimi obveznostmi neobremenjenih Cekinčkov in Cekinčic. V oblačnem jutru je bilo najprej potrebno odpeljati nekaj vozil na cilj - do gostilne Šekoranja v Bizeljsko, nato pa pogumno v hrib. Mokra pot, oblačno nebo in po travnikih ob poti še nekaj ostankov snega so nas spremljali do repnice Najger. Pred repnico nas je že čakala gospodinja Jožica, ki je v tekočem nagovoru v domačem narečju pojasnila vse, kar mora gost - turist vedeti o repnicah. Dodala je še nekaj smešnic in čas je kar prehitro mineval. Repnice, katerih prvotni namen je bila shramba kmetijskih pridelkov, so v sklade rjavo - rumenega kremenčevega peska skopane jame, ki so na tem območju v rabi že več kot dvesto let. V današnjem času jih uporabljajo pretežno kot vinske kleti, "živih" pa je le še majhno število. Jožica nas je med nagovorom presenetila tudi z velikim številom "slik" in "figur", ki jih je narava izrisala na stropu repnice. Tudi sami smo se zazrli v strop in marsikdo je našel še kakšno novo podobo, tako, da smo pozabili na čas. Še hitreje pa je stekel čas, ko je po grlih steklo rujno vino, s katerim je postregla Jožica. Eno boljše od drugega in mnogi bi na pokušini kar ostali, vendar je pot klicala, saj je bila do Šekoranje še dolga. Naslednji kraj, domačija, vredna ogleda, je etnografska zbirka, ki predstavlja življenje in delo treh generacij na Filovi domačiji, ki jo že dolga leta ureja gospa Marija Sušnik. Ob vstopu v domačijo smo obstali odprtih ust, presenečeni nad številnimi eksponati, ki jih je mogoče videti v prostorih domačije ter v bližnjem skednju. Mnoge med njimi smo ponovno videli po dolgih letih, ker že nekaj let niso več v uporabi, razglabljali smo o uporabnosti nekaterih, saj nikakor nismo mogli ugotoviti, čemu so se uporabljali. Čas za ogled je bil žal prekratek, ker je bilo treba nadaljevati pot, vendar priporočam obisk in ogled zbirke vsem, ki bi se radi poučili o starih artiklih, dokumentih, vozilih, gospodinjskem in kmečkem orodju.... Sledi kratek spust v dolino in potem vzpon po "Vidovi poti" mimo najmanjšega vinskega hrama v vasi Bošt, od katerega pogled seže do Župjeka, kjer gnezdi čebelar, do cerkve Sv. Vida. Ogled cerkvice in kaplanije ima svoj čar, saj je, predvsem kaplanija opremljena z izvirnimi eksponati, ki dajo vpogled v pretekle čase. Seveda ima, kot stavbam v teh krajih pritiče, tudi lastno vinsko klet. Zanimiv je tudi vrt z zdravilnimi zelišči, ki v tem času sicer "počivajo", vendar je vseeno zanimivo spoznati mnoga imena zelišč. Z ogledom cerkve je etnološko - kulturni del pohoda zaključen in že hitimo v dolino, proti gostilni Šekoranja, kjer nas pričaka posebna soba s pogrinjki. Ob prihodu najprej pijača dobrodošlice - aperitiv, potem pa, glede na to, da je bil zadnji pohod v letu 2012, kratek povzetek dogajanja in načrt za leto 2013. Milan je v kratkem predstavil načrt dejavnosti - pohodov v letu 2013, ki je ponovno zastavljen od nižjega k višjemu do poletnih dni, potem, na jesen pa zopet na nižje. Vsi prisotni smo se strinjali, da je predlog sprejemljiv in da je na njem za vsakogar nekaj. Pred obilnim kosilom smo "našega" Milana, ki vse leto skrbi za organizacijo in varno pot Cekinčkov in ostalih, ki se nam občasno pridružijo, presenetili s simboličnim darilom. Upamo, da mu bo v trajen spomin na trenutke preživete z nami in vzpodbuda za nadaljnje preživljanje "gorskih trenutkov" z nami. Sledilo je še povabilo na tradicionalni nočni pohod na Planino nad Vrhniko in ob novoletnih voščilih odhod. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Evgen Gržanič, Miran Klavora in Andrej Kolenc