Zoran Furman (kako primeren priimek!) nas je z besedo, sliko in glasbo popeljal po železnici okrog 7600 kilometrov daleč od Moskve do Pekinga. V Rusiji smo se lahko zamislili nad razliko med razvitimi mesti in revščino na podeželju, posebne vrste trgovine ob postankih vlaka in dejstvom, da vodka združuje (in verjetno tudi razkužuje). Glavno mesto Mongolije Ulan Bator postaja med drugim tudi mesto revežev, ki se sem selijo v želji za boljšim jutri. Predavatelj je bil tu v času Naadama, ki pomeni za domačine kar njihove olimpijske igre v lokostrelstvu, rokoborbi in konjskih dirkah. Na Kitajskem pa so bile leta 2008 prave poletne olimpijske igre in temu podrejene so bile prireditve, nastanitve in - cene. Seveda si je treba ogledati Prepovedano mesto in vsaj del Kitajskega zidu, z udobnimi vlaki pa si je mogoče privoščiti tudi prevoz do glinastih vojakov (Xian), pand in velikega Buda (Chengdu) ter kitajskega kraškega juga, kjer marsikoga prevzame večbarvna osvetlitev podzemnih jam. Predavatelj je to potovanje zaključil v Šanghaju, svoje predavanje pa s prepričljivo utemeljitvijo, zakaj vsa svoja sredstva porabi za potovanja. Predvsem nas je navdušil z zanimanjem za staro, nepotvorjeno, svojsko. Ob posnetkih tržnic so se nam večkrat kar sline pocedile, vendar ob pečenih škorpijonih gotovo ne. Tekst: Romana Ivačič, Fotografije: Vojko Dvojmoč, Popotniška stran Zorana Furmana: http://www.zoranfurman.com/