Dobrča iz Bistrice pri Tržiču

Tokrat sem se podal na Dobrčo. In sicer do zgoraj omenjene koče. Za vzpon iz parkirišča sem porabil nekje vsaj uro in pol, prej dve. Vzpona kar ni in ni bilo konca. Toda brez razen nekaj sekundnih postankov, drugih pavz nisem imel. V hribe sem odšel tudi na tešč, s seboj sem vzel le pol litra vode. Počutje je bilo in je še fantastično. Nazaj doli sem tekel, tako da sem bil doli verjetno v štiridesetih, morda kaj več minutah. Na vrhu je bil teren dokaj razmočen, blato, sneg. Sonca žal ni bilo. Gornji del Dobrče je bil zavit v meglo. Če bi ta vzpon opravil pred tednom dni, bi imel zagotovo sonce ter morje megle spodaj. Toda lepo je bilo hoditi. No občasno se je za trenutek odprlo nebo, tako da nekaj panorame je. Sem pa prvič šel tu gori peške, pred mnogi leti sem se na Dobrčo povzpel s kolesom. S kolesom ali ne, v vsakem primeru garamo v tisto strmino. Občasno se morda kaj poravna. No še preje sem se razgledal na (razgledišču), nato sem odkril še vzletišče za padalce. Res škoda ker je bilo vse v megli. Dobrčo v lepem vremenu toplo svetujem. Tudi v teh zimskih dneh je osvoji lahko skoraj vsak, snega skorajda ni. Seveda je pa kljub vsemu potrebno imeti nekaj kondicije, ter predvsem preudarnosti, kajti pozimi se v gorah nikakor ne smemo zaletavati z glavo v zid. No srečal sem tudi skupino kolesarjev, z Borutom sva tudi pokleptala. Gre seveda za gorske kolesarje, ki radi uživajo na stezicah. To je to za ta vikend, v prihodnjih dnevih sledi še kakšen solo vzpon, pol smo pa za letos končali :)