Vsedel se je na kolo in odpeljal proti hribom.
»Moram jih poiskati,« si je mislil. »Gotovo so tam nekje za devetimi gorami in devetimi vodami zmaji, ki so modri.«
Doma so se mu vsi smejali. Sošolci in otroci iz ulice.
»Hej, zmajček, a si padel v modro barvo? Ljubljanski zmaji smo vendar zeleni!«
Ves žalosten je pristopical domov k mami:«Mami, zakaj nisem zelen kot ostali zmaji?«
»Veš, zmaji, ki preveč sanjajo, so modri. Kot je modro nebo in kot so modri odsevi gora poleti. Nisi edini. Veliko jih je, ki so modri kakor ti. V gorah živijo, igrajo se z gorskimi vilami in čofotajo v smaragdnih tolmunih,« mu je govorila mama. »In samo včasih bruhajo ogenj. Kadar jih pozimi zebe. Ne kakor mi v dolini, ki moramo bruhniti že, če hočemo priti čez cesto.«
In bil je potolažen. Vsaj za nekaj časa. Dokler ga otroci z ulice zopet niso začeli obmetavati z besedami, ki so ga kot zobotrebci špikale v stopala.
Pozimi je še nekako šlo. Oblekel si je velik, volnen pulover, nataknil kapo s cofom na svoja plahutajoča ušesa in se zavil v šal, ki mu ga je spletla stara mama za lanskoletni rojstni dan. Kot mehak balonček je stopal po ulicah in iz senene kopice v katero je bil zavit, mu je molel samo njegov modri smrček. Ampak obenj se niso spotikali, saj bi bil lahko ravno tako moder od mraza in kdor ga ni poznal, ni vedel, da je v resnici moder kot Jadransko morje.
Poleti je bilo pa težje. Ko so prišle počitnice, Modri zmajček ni in ni hotel iz hiše. Ostali zmajčki so se igrali na ulici skrivalnice in bruhalnice, on pa je čepel med kupi knjig in sanjal pravljice, ki so se dogajale v drugih deželah.
»Pojdi v kolonijo,« mu je prigovarjala mama. »Tam je polno zmajčkov, s katerimi se boš lahko igral. Spoznal boš nove prijatelje,ki jim ne bo mar za barvo tvoje kože.«
Zmajčka pa je bilo strah. Da bi se moral obleči v kopalke in bi se mu otroci smejali.
Potem pa je sredi poletja oče nekega dne pripeljal domov čisto novo, srebrno kolo.
»Na, Zmajček, skrajni čas je že, da se naučiš voziti kolo. V današnjih časih zmaji ne hodimo več peš!«
Zmajčku so se zaiskrile oči in celo popoldne se je podil s kolesom po domačem dvorišču.
Ko pa je zvečer legel v posteljo, se mu je nenadoma porodila ideja! Seveda, to bo storil. Če obstajajo modri zmaji, potem jih mora poiskati! Ne more več križem rok sedeti doma skrit za skladovnicami knjig in se skrivati za prevelikimi puloverji in volnenimi šali!
Nestrpno je pričakoval, da bo zjutraj primižikalo sonce in se bo lahko podal na pot. Oprtal si je nahrbtnik in oddrvel proti Krvavcu. Slišal je, da so tam vilinske poti in kjer so vilinske poti, morajo biti tudi modri zmaji, ki se igrajo z vilami.
Sopihal je po klancih, ki so vijugali proti jezercu in prisopihal do planšarice France.
»Dober dan, kje pa so tukaj modri zmaji?« jo je vprašal.
»Uh, teh pa že dolgo ni več! Odselili so se že pred davnimi časi, ko so ljudje prvikrat pripeljali sem gor avtomobile.« Mu je odgovorila Franca.
Žalosten je povesil glavo in sedel na rob jezerca.
»Kako odselili, če sem jih prišel pa obiskat…« je jokal velikanske solze, ki so padale v vodo.
In glej! Kar naenkrat je iz jezera skočila zlata ribica.
»Zakaj pa jokaš, zmajček?« ga je vprašala in mu pred smrčkom zamahnila z repom.
»Prišel sem obiskat modre zmaje, pa jih ne najdem,« je hlipajoč odvrnil Modri zmajček.
»Morda pa ti lahko pomagam,« mu je pomežiknila. »Pridi!«
Prijela ga je za roko in ga odpeljala do koče sredi goskega travnika na katerem so mukale krave.
»Potrkaj,« ga je zavezniško požgečkala.
Poškilil je skozi okno in obotavljajoče potrkal na šipo.
In glej, tristo zelenih zmajev, iz koče sta pristopicali dve mali modri zmajčici!
»Glej, glej, kdo naju je prišel obiskat! Bratranec iz doline! Skrajni čas! Sva že mislili, da ste tam med stolpnicami že čisto pozabili na nas! Pridi, se ravno igrava Človek ne jezi se!«
»Mami, mami…« je zvečer prisopihal domov Modri zmajček. »Imela si prav! Res obstajajo! Modri zmaji!«
»Oči,« ga je pocukal za rokav, »hvala za kolo. Veš, zdaj imam prijatelje!«
ZGODBA O MODREM ZMAJČKU, 2004
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
