Z vonjem po pomarančah
si se utrnil na notranji strani
mojih vek,
beli satelit večera.
Neslišni. Nevidni.
Si moja senca ali jaz tvoja stopinja?
Krhlje polne lune žvečim,
okus po pelinu in prespanih zimah.
Nektar prividov mi polzi med prsti,
razklenjene dlani odplavljenih molitev.
Le tvoja bela senca in jaz.
In če je resničnost sestavljena iz prividov?
Lasje belega pomarančevca,
polna luna v odmevu mraka.
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
