Krhelj pomaranče si,
obtičal si mi v želodcu.
Nekdo te je položil v mojo
dlan,
olupljen ležiš na mizi,
razgaljen, razosmerjen,
sam v svojem bistvu,
ledena kocka tvojega nasmeha
v mojem trebuhu.
Z oseko odhajaš
in vendar ostajaš
v mojih plimah.
Pribit na steno
molčiš
raztreščen med drobci stekla.
Ti, Pomaranča.
Vesolje v pomaranči.