Nekoč je živela deklica, ki se je rodila s svinčnikom v roki. Medtem, ko so se otroci igrali v peskovniku, je ona sedela pod drevesom in risala pravljice. In otroci so imeli radi njene zgodbe. Bile so polne smeha in daljnih dežel. Ko so se naveličali gugalnic in vrtiljakov, so posedli okoli nje in deklica je vsakemu narisala njegovo pravljico.
Minila so poletja, otroci, ki so se vračali s počitnic pri babicah, so rastli. Pravljice so zamenjali za stripe in gradovi iz mivke so postali graščine na oblakih. Deklica pa je še vedno držala v rokah svoj svinčnik. Ponoči se je pogovarjala z luno in zjutraj je s svojimi popisanimi listi pobožala mežikajoče sonce. Otroci, ki so preraščali hlače z naramnicami, so prihajali k njej in pisala jim je dolga in žalostna pisma. Včasih je kakšni deklici napisala pesem in ji jo zataknila za pramen las. In včasih je kakšnemu dečku popisala listič s svojimi žgečkajočimi trepalnicami ter z njim razveselila njegova zdehajoča usta.
Potem je nekega dne deklica odšla. S senco nahrbtnika je neke noči izginila v kapuco polnočnega meseca. Mesto, ki je še vedno odmevalo od njenega smeha, je pustila za sabo, skrinjo, v kateri je hranila svoje popisane liste je zaklenila in ključ obesila pod obok vhodnih vrat. Odšla je proti deželi, kjer so jo čakale zgodbe, ki jih je pisala. Vedela je, da mora obstajati, kajti zgodbe so bile tako žive in resnične, da so v neki daljni deželi morale imeti svoj dom iz dimnika katerega jih je veter raznašal na vse strani neba ter z njimi mršil dekličine lase.
V mesto so začela prihajati pisma. Strani popisane s popotnim prahom in s kadilom dežel, ki so ležale na drugi stani morja. Dekleta in fantje so na obali čakali ladjo, ki jim je prinašala mozaike krajev, kamor še niso stopili, starke so se pahljale z listi nostalgije in upanja, ki so jim ga naplavljale plime božajočih valov. Vsi so imeli radi deklico, ki jih je objemala s šelestenjem črk in poljubljala njihova lica z drhtenjem besed.
Vrnila se je, utrujena in vsa prašna od puščav, v katero so jo oblekla leta. Ljudje so jo pričakali na pomolu in jo spraševali, kdaj bo spet odšla, da jim bo lahko pisala dolga in valujoča pisma. Dekle se jim je zazrlo v oči z žalostjo brezdomke, ki se vrača v zaprašeno podstrešje. Šla je proti svojemu steklenemu domu in od obraza se ji je odlomil košček smehljaja. Padel je na cesto in ljudje, ki so hodili za njo, so ga pohodili, ne da bi sploh opazili njegovo drobceno, žalostno solzo.
Minili so meseci in ljudje so se navadili na stekleno hišo sredi mesta. Dekle je vsako jutro polepilo stene s pesmimi, ki so se spočete v tišini mlečne ceste rojevale z rdečico jutranje zarje. Žene in možje so hodili mimo in se zavijali v rute poezije. In otroci so se pahljali z zgodbami, ki so kot kapniki iztegovale svoj vrat proti mestu.
Vrata hiše pa so ostajala zarjavela. Nihče si nikoli ni upal potrkati nanje, še polken si niso upali odškrtniti in pocukati dekleta za lase.
Nekega dne pa je v hišo prisijala mavrica. Iztegnila je svojo roko in požgečkala dekle po nosu. In dekle se je začelo zopet smejati in mežikati z očmi. Škripajoča vrata so zacvilila in na okenskih policah so zacvetele sončnice. Dekle se je kot vrtavka vrtelo po mestu in z mavričnimi stopinjami preskakovalo luže. Pisma in romani so v predalu spali svoj stoletni spanec.
Nekega dne se je mavrica zazrla dekletu v oči in od nje zahtevala, naj spregovori. Dekle je z zaprtimi usti povesilo svoj pogled. Odšla je nazaj v svojo stekleno graščino, vzela v roke svinčnik in papir ter do jutra pisala najlepše pismo, ki je ležalo komaj spočeto v njenem naročju. Zjutraj je zvitek odnesla mavrici, ta pa je samo odkimala z glavo in dekletu obrnila hrbet.
Dekle se je vrnilo za svoje steklene stene in napisalo najlepšo pesem, ki jo je mavrica stkala v njenem naročju. Zjutraj jo je prilepljeno na ogledalo pokazala mavrici. Ošvrknila jo je in odšla svojo pot proti oblaku. Hotela je besede in dekle se je žalostno zazrlo v svinčnik v svoji levici.
Zaprla je vrata svojega steklenega stolpa in celo noč risala po gladkih stenah njegovega oklepa. Ko je odprla oči, je bilo že jutro in dan se je svetlikal brezmadežen in oster v svoji alabastrni veličini. Ozrla se je naokoli. Nekje daleč na obzorju je bila sled mavrice, ki se je igrala z drugimi ogledali.
Poskusala je odpreti vrata, pa zarjavela niso niti zaškripala s svojih ledenih tečajev. S svinčnikom je skušala odškrtniti polkna, pa so se samo rahlo zakrohotala s svojimi prameni, ki so plahutali nad mestom.
Vsedla se je na sredo sobe in se zazrla v svojo roko. Z nemimi usti je pregriznila svinčnik, ki je ležal v njih.
Naslednje jutro je mesto našlo stekleno hišo prazno. Na njej ni bilo več pesmi, ne romanov, ki so jih pozdravljali vsak dan znova. Bila je le slika. Zgodba narisana na steklo : “Mavrica, prosim, razbij moj stekleni oklep, da bom lahko spregovorila.”
(DEKLE S SVINČNIKOM, 2004)
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
