Hodi po poti, z nahrbtnikom na rami, pogledom preiskujočim pokrajino. Ob njenem boku drvijo avtomobili, vendar se ona za to sploh ne zmeni. Pokrajina je lepa. Drugačna od Pirenejev. Rjava, požeta in modra je. Svetloba se zrcali umita od dežja, vasice odsevajo v njej kot v spečem vodnjaku.
Obraz ji spreleti rahel nasmešek. Premišljuje in gotovo se je česa spomnila. Za hip se ustavi, pomigne z glavo in odide naprej.
Čisto sama je in hodi proti zahodu. Čevlje ima zaprašene, pokrite s prahom že mnogih kilometrov. Ona pa kot da se ne zmeni za to. Počasi gre dalje, ves čas proti zahodu, ves čas z ustnicami stisnjenimi skupaj, le od časa do časa se razpotegnejo v rahel nasmešek.
»Veš, imam te rad. Ampak obstaja meja in preko te meje ne morem. Rad te imam, ampak ne morem te imeti rad kot žensko. »
Pot postane steza, sem ter tja je obnjo postavljeno drevo. Sede pod krošnjo in iz nahrbtnika potegne plastenko vode. Nato razgrne zemljevid in s prstom polzi po pokrajini. Papir zgane in ga položi nazaj v žep. Kolena potegne k sebi in sedi. Včasih rahlo premakne ustnice. Najbrž moli.Gleda vasico na bližnjem griču, kjer bo prenočila. Če bo toplo, bo spala kar zunaj, ker ji počasi začenja primanjkovati denarja. Nad krošnjo zaokroži kanja.
Tla so razmočena, ker je ponoči zopet deževalo. Nad reko se v opoldanskih pozibavanjih še vedno prepletajo meglice. Opazujeta labode. On z volneno kapo na glavi in ona zavita v šal. Objame jo preko ramen.
Cesta se je utrudila in zvoki avtomobilskih gum zaspano izginjajo. Zvon v zvoniku se ne premakne, le rahel veter se kot po toboganu spušča med hišami. Zavije se v spalno vrečo in opazuje luno, ki je skoraj polna.
On premika prestavno ročico, ona sedi poleg njega in premišljuje o filmu. Konja, ki je še pred nekaj urami mrtev ležal na cesti, so odstranili. Neumen film, ampak gledala sta ga skupaj.
Ni je strah teme in tišine. Navadila se je nanju. Vsak večer se je ogrnila vanju kot v babičin pled, se pogrela ob njunem tihem šepetanju in potem začela počasi izginjati med zvezdnimi utrinki. Odpre tetrapak in popije požirek mleka.
»Pogrešam njegove dotike.«
V vasi zalaja pes.
Vozita se dalje in ona bi najraje odprla vrata in bruhala. Molči in ne odpre vrat. Prispeta domov.
Zjutraj jo požgečka sonce. Nasmehne se. Pot je krajša kot je bila včeraj. Izkobaca se iz svoje puščavniške celice, si počeše lase in umije obraz. Obuje čevlje in odide dalje. Prepeva. Še malo, pa bo na cilju.
S kolesi se podijo po otoku. Veter iznad Atlantika se zajeda med skale. Dotakne se njegove roke in jo poboža. Ona se ozre in umakne pogled. Drvijo dalje in ona bi rada postala skala na otoku.
V vasi sreča deklico, ki se igra z žogo. Vsa kodrasta se ji nasmehne. Odloži nahrbtnik in se igra z deklico. Modre oči ima kot bi jih lahko imeli tudi njeni otroci. Deklica se utrudi. Sede na rob in klepeče. Vzame krtačo in jo počeše. Deklica steče v hišo in se vrne s knjigo. Stisne se ji v naročje in bereta. Deklica skoraj zadrema. Iz hiše se zasliši glas, ki pokliče deklico. Vstane in odide in potem maha s praga. Nadane si nahrbtnik in odide dalje.
Odhajata na ladjo in ona stoji na pomolu. Objame jo in potem se vrne še enkrat, da jo še enkrat objame. Hudo mu je, počuti se krivega, ker jo zapušča, stiska jo k sebi. Vseeno odide. Ona jima maha in ostane na otoku.
Hodi in premika ustnice. Njeno čelo postaja vse bolj žareče. Cilj se vse bolj bliža. V hišah kuhajo kosilo.
Vsi trije sedijo pri večerji. Smejijo se. Lepo jim je. Ona pozabi na skalo v svojih prsih in pogledi se jim svetlikajo.
Na cesti sreča starčka s snopom dračja na ramah. Nasmehne se ji in jo pozdravi. Ona gre dalje in asfalt puhti svoj opoldanski zadah.
Sama sta. Sprehajata se ob reki, z roko v roki. Njegovi prsti med njenimi in njeni prsti med njegovimi. Začne deževati. Skrijata se pod kapuci in se sprehajata dalje.
Bliža se mestu in promet postaja vse gostejši. Zaradi njega ni moč videti katedrale. Hodi po pločniku in rahlo drhti v pričakovanju. Še nekaj korakov in prispela bo. Skoraj neopazno premika usta. Prispe na trg pred cerkvijo. Stoji in gleda. Bolj osupla sama nad sabo, da ji je uspelo, kot pa nad čarobnostjo same zgradbe. Ve, da je zmagala. Z nahrbtnikom in popotnim prahom vstopi.
Objame jo in zaspita tesno objeta kot dva medvedja mladiča sanjajoča tople poglede svoje matere.
Sedi v klopi in moli.
Ona odide in on odleti k njemu. Sprehajata se po plaži in zvečer na balkonu pijeta koktejle.
Majhne, okrogle kamenčke iz svojega naročja polaga na oltar. Kot kilometri, ki jih je prehodila, izginjajo v vonju kadila.
Prideta in se vsedeta v njegov avto. On ji zaloputne vrata pred nosom.
Nahrbtnik odnese v sobo, gre pod tuš, si obleče čisto majico in se potem še z mokrimi lasmi vrne nazaj. Ostane do večera in je srečna. Zvečer zaspi med svežimi rjuhami in sanja, kako dela prevale z angeli.
Prinese mu vetrnico in on jo stisne k sebi. Smehlja se ji in je vesel. Potem jo objame. Ona se odpelje. On odide z njim na železniško postajo. Ona joka.
Vlak drdra in opazuje pokrajino, ki jo je prehodila. V neki vasi vidi deklico s kodrastimi lasmi, ki se igra z žogo.
On jo pokliče in ji pravi, da jo čaka.
Vrne se. Z nahrbtnikom na rami se odpravi proti domu. Cesta je prazna in zdi se, da so vsi že nekam prispeli. Približujeta se dve postavi, ki se držita za roko. On plane proti njej in jo objame. Spusti nahrbtnik na tla.
Ona odide.
Objame ga preko ramen in odideta. Ona poišče ključ v svojem žepu in začne odklepati vrata.
(CAMINO DE SANTIAGO, 2004)
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
