V kopalnici teče voda in zraven postelje zvoni telefon. Glasov iz dnevne sobe ni več. Le še zvok prižgane televizije. Jutro v Heliopolisu. Iztegne roko in pobrska za telefonom. Nobenega klica in ura je osem. Pokrije se čez glavo in čaka, da voda v kopalnici utihne. Brenčanje muhe. In telefon zopet zvoni. Smešno, da te mora nekdo vsak dan buditi po telefonu, da se skobacaš v službo!
Vrata kopalnice se odprejo. Vstane, se obleče in gre v kopalnico. Vrata pusti odprta. Kljuka v njih se maje. Umije si obraz in se obriše v ruto. Iz tube iztisne zobno pasto, ki ni njena in si zdrgne zobe.
Odideta skozi vrata. V dnevni sobi še vedno igra televizija in na kavču nekdo spi. Dva para nog.
Pusti, da vzame prvi taksi. Njej ni treba v službo, zato lahko čaka. Ona nima zmenka z morebitnim snubcem zvečer ob sedmih, zato ji ni treba hoditi naokoli v visokih petah. Ob sedmih osemintridesetletni milijarder iz Avstralije. Ob osmih intervju za novo službo. Potem tisti, ki živi v Holandiji, potem…kdo že pride na vrsto potem? Res verjame v vse to?
Ustavi taksi. Ne mara taksistov, ki se pogajajo za ceno. Ne mara taksistov, ki se pogovarjajo z njo samo zato, ker je tujka in govori nekaj njihovega jezika. In ne mara taksistov, ki jo sprašujejo, kako da pri njenih letih še ni poročena. In tudi tistih ne, ki jo sprašujejo, če ima njen mož doma prijateljice, medtem ko je ona v tujini. Samo tiste, ki so tiho, ima rada. Pol ure vožnje skozi kairsko jutranjo gnečo. Ura vožnje skozi kairsko jutranjo gnečo. Kaj že dela v tem mestu? Kaj naj stori z današnjim dnem?
"Kam boš pa šla tako zgodaj?" ji je rekla, ko sta zapuščali stanovanje.
"V Garden city. Tja, kjer se vrata odprejo ob sedmih."
Oprosti, ampak jaz hodim spat ob polnoči in vstanem ob sedmih.
Gneča na cesti. Vsak nekam gre. Vsak mora nekam priti. Vsakega nekaj čaka. Vsakega nekdo čaka. Njej ni treba nikamor. Ampak gre. Ker tam nima ničesar početi.
Pride domov in gre pod tuš. Domov? Spije kavo in se usede za računalnik, ki ga ne uporablja nihče razen nje. Piše. Kot je pisala pred sedmimi leti. Pravzaprav se od takrat ni čisto nič spremenilo. Takrat je pisala na papir in zdaj piše na računalnik. To je vsa razlika. Preproge, zavese, vse je isto. In enaka majska tesnoba. Oditi? Kam? Tudi takrat je bil maj. Piše.
"Kdaj bos spet šla, da boš pisala pisma?" so ji rekli, ko se je vrnila.
Poglejte! Tukaj sem! Ni mi treba pisati pisem.
"Ampak pišeš tako lepa pisma. Kdaj spet odideš?"
Ura za kosilo. Če si v hiši, se moraš držati določenega reda. Lahko ubežiš, ampak za to moraš imeti taktiko. In včasih se je veliko lažje enostavno spustiti nadstropje nižje.
Ni dobro, če ženska nima otrok. Ni dobro, če so na kupu ženske, ki nikoli niso imele otrok. Ni dobro, če so na kupu ženske, ki nikoli niso imele moških.
Pomije krožnike in zopet piše. Potem ga pokliče po telefonu in on je utrujen. Zakaj tudi ona ni tako zaposlena in utrujena? Piše in danes ne bo šla ven. Prevroče je, da bi šla kamorkoli. Potem gre v kapelo. Maša, zajtrk, kosilo in večerja. Stvari, ki jih ne moreš izpustiti. Lahko, če si iznajdljiv. Edini dogodki dneva. Če jih izpustiš, moraš imeti v očeh drugih tehten razlog.
Mogoče bo kmalu poklical. Namaže si oči in si obleče kavbojke. Gre na sprehod. Ne more doma čakati, da jo pokliče. Dovolj ima čakanja. Se kdo v tem mestu sploh sprehaja? Kupi si čigumije in potem jo pokliče. Ne bo ga. Utrujen je in gre domov. Ne ve, da je bila to njegova zadnja možnost, da bi jo srečal. Reče mu, naj gre domov in se naspi.
Gre domov s praznimi in posušenimi lovkami. Že dolgo ni jokala. Pravzaprav že celo večnost ni jokala. Nad mestom zahaja sonce in hudo ji je, ker odhaja. Dve številki sta, kateri skoraj pokliče. Nima pomena. Z razsekanim gordijskim vozlom na ramenih se zapletati v nove vozle. Ne pokliče nikogar.
Doma da stvari v pralni stroj. Jutri potrebuje čiste stvari, da jih bo zložila v kovček. Mesto je v temi in tema prinese v Garden city tišino. Sedi na terasi in čaka, da se bo pralni stroj ustavil. V torbi ima cigarete. Ampak v tej hiši ni dostojno kaditi. Niti v temi ne. Obesi perilo, odide v sobo in prižge računalnik. Piše. Poklicala ga bo, naj najde sobo za jutri. Piše. Če bo vse po sreči, bo odletela z letalom v petek. Piše. Ugasne računalnik in izklopi telefon.
(Aleksandrinka)
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
